Immortal (Salzburg - Rockhouse - 07.12.00)
Reportažo naredil(a): Anja Frkovič

To je bil eden tistih koncertov za katere sem bila prepričana, da mi jih ni usojeno videti. Tokrat so bili problemi finančne narave. Na Jesenicah sem namreč ugotovila, da sem ves denar pustila doma. Po temeljitem premisleku smo se odločili, da vseeno poizkusimo svojo srečo. Za vrnitev v Ljubljano je bilo namreč že prepozno. Preračunali smo, da imamo ravno zadosti denarja, a seveda smo se ušteli. Nihče ni računal z dodatnimi tunelninami (ki so v Avstriji svinjsko drage). Na srečo pa se je vse dobro izteklo, saj smo zadnji drobiž porabili za plačilo avtoceste nazaj do Ljubljane.
V Salzburg smo prispeli eno uro pred koncertom. Tour-manager naju je takoj odpeljal do Abbatha in Iscariaha, ki sta precej zdolgočasena sedela na stopnicah pred backstageom. Sledil je polurni intervju z Iscariahom, potem pa sva se posvetili koncertu.
Del nastopa prve skupine sva zaradi intervjuja zamudili, a ni bilo večje škode, saj je bila precej nezanimiva in to celo do te mere, da si nisem zapomnila imena skupine.
Sledili so Primordial. šele tedaj sem opazila, da je bilo ozvočenje brezhibno (popolnoma neprimerljivo s koncerti v K4, da Metelkove sploh ne omenjam). Navdušena sem bila nad pevčevimi vokalnimi sposobnostmi (fantastična mešanica grim in clean vokalov), njegova teatralnost (Maja ga je krstila za black metalskega Don Kihota) pa je precej pripomogla k dejstvu, da me niti za trenutek ni prevzel občutek monotomije ali dolgočasja. Igrali so skoraj celo uro in sicer skladbe z večine plošč. Njihov show je res vreden ogleda, zato vam toplo priporočam, da si jih ob prvi priložnosti ogledate v živo.
Kljub fantastičnemu nastopu Ircev, pa smo vsi nestrpno čakali na Immortal. Ko so se končno prikazali na odru, je množica ponorela. Sledili sta slabi dve uri prerivanja, pretiranega stage-divinga in zbadanja s špicami z vseh strani (visoka cena, ki jo moraš plačati, če hočeš biti v prvi vrsti). Vsi ti moteči elementi pa le niso mogli pokvariti mojega navdušenja; celo, ko mi je Abbath skoraj skuril lase (in res bi mi jih, če se ne bi z odra, kjer sem sedela, vrgla med ljudi) in je špirit letel vse naokrog; pika na i pa je bila, ko se je vnel moj nahrbtnik (folk, ne sedet na odru, ker ni varno, če je že ob redkih priložnostih dovoljeno).
Kakorkoli že, koncert je bil neprimerljiv s tem, kar smo lahko pred leti videli v K4. Igrali so večinoma skladbe z zadnjih dveh albumov, At the Heart of Winter in Damned in Black. Skladbe pa so zvenele bolje kot na samih ploščah, kar je prava redkost.
Brez dvoma je bil to eden najboljših koncertov kar sem jih doživela, če ne celo najboljši. Po dvournem showu Immortal smo še celo pot domov, kar je bilo približno 5 ur, poslušali At the Heart of Winter. škoda, da so dobri koncerti tako redki... po eni strani pa je tako celo bolje, saj jih zato res znamo ceniti.