Running Wild (Kaubeueren - 23.03.02)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Deset potrjenih koncertov in turneja skoraj izključno le po severu Nemčije, sta že desetletje glavna značilnost koncertov Running Wild. Le zakaj takšna odločitev? No, hja gotovo imaš vseh deset koncertov polnih na turneji. Takšen koncert je bil tudi v famozni telovadnici "Zeppelinhale" (kako močno me spominja ime na neko angleško skupino). Nismo se ravno gnetli kot sardine v konzervi, a za človeka dostojen prostor (nekje od prve do četrte vrste pred odrom ) se je bilo le treba potruditi. Presenetil me je izredno bogat "merchandise" in ugodna cenovna ponudba vsehmogočih artiklov. Očitno je, da Running Wild stavijo res vse na svoje zveste nemške fane.

Šov je odprla predskupina "Rebbelion" točno ob 20:00. Nemški kvintet je predstavil svoj prvenec "Macbeth". Vodja skupine bivši "Grave Digger" kitarist Uwe Lulis, je k sodelovanju privabil še enega "ex-grobokopača", basista Tomija Götlicha. Za bobni pa je sedela prava metal atrakcija Randy Black, ki je sodeloval z Annihilator na njihovi novi plošči "Waken The Fury". Skupina je demonstrirala klasični heavy metal odprtih riffov, s prepletanjem počasnejših melodičnih pasaž. Ob tem se lahko vprašamo ali ne gre zopet le še za en način pridobitve hitrega zaslužka, v forsiranju prave poplave power metal bandov s strani založb? Če si lahko dovolim malce nesramnosti, je pevec dajal videz izrezanega Himmlerjevega arijskega dečka. Nabildan fant ima res natreniran vokal, a to žal ni vse. Bili smo le priča demonstracije moči njegovega vokala, česa več pa ob njegovem petju ni bilo moč občutiti. Največjo blamažo si je bend privoščil s preigravanjem Grave Digger klasik "Rebbelion (The Clans Are Marching)" in "William Wallace (The Braveheart)", slednjega so si drznili odigrati celo brez enkratnega akustičnega uvoda, ki sicer krasi to pesem. Seveda so ob tem pogoreli na celi črti, najbolj kriv pa je seveda za to pevec, ki se je na vse kriplje trudil oponašati originalnost C. Bolthendalovega vokala, sicer enega glavnih zaščitnih znakov glasbe "Grave Digger". "Rebbelion" so igrali skoraj celo uro. Sledila je slabe pol ure pavze, ki je pomenila pripravo odra za headlinerja.

Nestrpnost je naraščala iz minute v minuto. Naenkrat smo se znašli v popolno zatemnjeni dvorani in zaslišali so se prvi toni nasnetega intra s plošče "Rivalry" z naslovom "March Of The Final Battle (The End Of All Evil)". Bo temu sledil ubijalski riff pesmi "Rivalry"? Puf..., eksplozija, zavesa se odpre, pred nami so Running Wild v prvi bojni vrsti z dobrodošlico v peklu ("Welcome To Hell"). Kot bi me odneslo v četrto dimenzijo, uaaaaauuuuuuu!!!!!! Brez presledka je temu sledila klasika "Bad To The Bone", ki je bila na prejšnji turneji vključena šele v "encore". Da bi bila začetna mera polna, so nadaljevali z repertoarjem iz njihove klasike "Pile Of Skulls" ter udarno pesmijo "Lead Or Gold". Kdaj neki so jo nazadnje v živo igrali? Res enkratno. Nadaljevali so z železnim repertoarjem in pesmijo "Riding The Storm", nato pa nekoliko umirili vzdušje z "When Time Runs Out".

Rock'n'Rolf je nato izginil z odra, kar se je potem še nekajkrat ponovilo. To je ubijalo vzdušje celotnega koncerta. Po Rolfovi preobleki in osvežitvi z ustekleničeno vodo se je koncert nadaljeval z "The Brotherhood", Rolf pa je bil oblečen v ameriškeg kapitalista s frakom in cilindrom, ki ga je med pesmijo zalučal za hrbet med ozvočenje kot frizbi do najbližjega roadija. Zopet je sledila kratka pavzica, zatem pa se šov nadaljuje z nenadkriljivo umetnino "Blazon Stone" in to kar neposredno z glavnim riffom.

Vzdušje polne dvorane je podžigala temperamentna skupinica italijanov v prvi vrsti z originalnim praporjem naslovnice plošče "Victory", s katerim so enkrat skoraj pometli Rock'n'Rolfa z odra. Sprva zadržani Rolf se je kajkmalu vživel in skrajno "podivjal" na odru.

Sledil je dolgočasni "Crossfire" ter najslabša pesem s plošče "Black Hand Inn" z imenom "Soulless". Fantje so se z izjemo Mathiasa za bobni, zopet umaknili z odra. Mathias pa nas je medtem z bobnarsko solažo ogrel za sledeči presenečenji, leteča in drveča "Running Blood" ter "Uaschitschun" (slednji je bi odigran brez intra), ki sta zopet do konca razgrela publiko. Glavni del koncerta se je končal s pesmijo "Victory" in enkratnim klasičnim zaključkom, ob katerem so frčale rakete v zrak in je bruhal ogenj, odlično pripravljenih pirotehničnih vložkov, ki so krasile celoten nastop. Ob tem pa ne smemo pozabiti na Rock'n'Rolfa, ki se je posebej za to pesem preoblekel v husarja.

Skupina se je poslovila, iz publike pa so se kmalu zaslišali vzkliki :"Zu-gabe, zu-gabe,...!" Seveda smo bili takoj uslišani s pesmijo "Prisoners Of Our Time" s prvenca "Gates Of Purgatory". Nevem kaj je med encore-om iskala pesem "Soulstrippers". Tej je sledilo še eno veliko presenečenje. Ledenodobni relikt "Purgatory", ki jo je na uradnih izidih plošč Runing Wild moč slišati le na živem posnetku "Ready For Boarding". Verjetno izvira ta pesem še iz "Granite Heart" obdobja (1976-79), saj je ne najdemo niti na prvem Running Wild demo posnetku "Heavy Metal Like A Hammerblow".

Tako, pa je bilo vsega konec? Ne, ne! Bend se je še enkrat vrnil na oder ter seveda Rolf skupaj z njim v novi preobleki pravega pirata. Za veliki finale so še enkrat užgali v polno z večnim "Under Jolly Roger". Koncert je trajal slabi dve uri. Na koncu smo si med brskanjem za trzalicami po tleh "hladili" glave z nasnetim outrom iz filma "My Name Is Nobody" s T. Hillom v glavni vlogi.

Obisk se je izplačal v polni meri in vsakomur izmed vas privoščim ogled nastopa Running Wild. Njihov nastop je čisti perfekcionizem, kjer dajo fantje vse od sebe in res "dihajo" za publiko. Še posebej je poleg Rock'n'Rolfa ugajal divji kitarist Bernd Aufermann (ex-Angel Dust), ki je vse solaže odigral na svojstven način z lastno ročno izdelano električno kitaro. Upajmo, da bo fant v bodoče tvoril jedro skupine.

Za konec pa naj dodam še tri minuse. Slišali nismo niti ene pesmi iz plošč "Masquerade" in "Rivalry". Drugi velik minus gre pripisati kar petim pesmim z nove plošče "The Brotherhood", ki jih je Rolf vključil v repertoar. Tretji minus pa leti na stalno preoblačenje Rock'n'Rolfa med nastopom, kar ubija vzdušje, saj so vse oči med nastopi Running Wild izključno uprte vanj.

Klub temu, naj ostane ali postane obisk koncerta Running Wild življenjska obveza vseh heavy metal manijakov.

Set lista Running Wild:
-------------------------------------------------------------- taped intro
1. March Of The Final Battle (The End Of All Evil)
--------------------------------------------------------------
2. Welcome To Hell
3. Bad To the Bone
4. Lead Or Gold
5. Riding The Storm
6. When Time Runs Out
7. The Brotherhood
8. Blazon Stone
9. Crossfire
10. Soulless
11. Drum Solo
12. Running Blood
13. Uaschitschun
14. Unation
15. Victory
-------------------------------------------------------------- 1st encore
16. Prisoners Of Our Time
17. Soulstrippers
18. Purgatory
-------------------------------------------------------------- 2nd encore
19. Under Jolly Roger
-------------------------------------------------------------- taped outro
20. My Name Is Nobody ( glasba: E. Morricone)