Judas Priest (Graz - Orpheum - 01.04.02)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik
Bil je eden redkih letošnjih sončnih aprilskih dni. Odločitev, da odrinemo že ob 11:30 iz Ljubljane je bila povsem na mestu, saj je bila meja zaradi velikonočnih praznikov na Šentilju hudo obremenjena skoraj isključno z vozili avstrijske registracije, razen nekaj svetlih izjem z oznakami SLO, ki so jo mahnili kam drugam, kot na priste. Dve uri smo crkavali na mejnem prehodu. Mislil sem, da mi bo razneslo sečni mehur (a i štoštadrugo J ). Rešil sem se hudega bremena, pa čeprav me je opazoval pri tem ves praznično ovenčani vesoljni svet, saj se je šlo za življenje in smrt.
Graz ob 16:00, leno in zaspano mesto. Dvorana Orpheum, razen požrešne blagajne, ni kazala znakov življenja. Karte na dan koncerta, so prodajali za mastnih 35 evrov. Po 18:00 so se ljudje počasi usipali v preddverje. Vrata dvorane so se odprla ob 19:30 in za pozicijo v prvi vrsti si moral pokazati res vse svoje vrhunske atletske akrobacije. Koncert naj bi se začel ob 20:00. In raje bi še kakšno uro mencal v prvi vrst, zakaj vam takoj povem.
Lokalna predskupina, ponos mesta Graz. Brez imena, nenajavljeni? Halo? Gibson "les paul" enojajčna dvojčka na kitarah, identični frizuri (dolgi ravni mastni lasje), identičen image, identični gibi. Mali bobni (kakšen otroški set, po dimenzijah sodeč) in čudežna skrinjica poleg njih, za katero se je izkazalo, da je neka drum & bass mašina. Sicer nimam nič proti tehniškim kreacijam, a naj se jih vsaj okusno uporablja. Dobro, če so že bile okusno uporabljene, pa za ogrevanje pred Judas Priest, kjer je narod med drugim odštel za karte tudi krepke denarce, ta šov nikakor ni sodil. Kako pa se je kaj izkazal frontman? Frizura na gobo, s prečo na sredini in kilo želeja na njej za lepši lesk. Pevec, ki je glede na image dajal videz pretepenega komornika, nas je prepričal, da se glede na svoje gestikulacije rad zgleduje po nu-metalcih. No avstrijščina v kateri je vreščal, pa je med glasbo spominjala na znane Hitlerjeve orgazme iz časov davne preteklosti. Kako ločiti pristno bobnanje od uporabe štanc mašine? Bobnar je večino komadov odbobnal čez ritem, sprogramiran na štanc mašino. Kitarista sta se "plazila" po nekakšnih težkih stoner riffih, s skrajno neokusnim zvokom. Veliko riffov je bilo odigranih čez vah efekt za katerim sta se skrivala tako, da je bilo moč zaznati le malo melodije. Da nista spravila nobene solažce skupaj, pa ni treba posebej poudarjati.
Narod se je iz minute v minuto bolj repenčil in postajal vidno nejevoljen zaradi izbrane skupine, ki se je "trudila" ogreti občinstvo. Kaj ima takšna glasba veze z Judas Priest? Slišati je bilo mogoče različne vzklike nezadovoljstva v različnih jezikih, med drugim tudi tegale: "Puši mali!", ki je sprožil salve smeha med skupino napaljenih Mariborčanov v prvih vrstah. Oh, kako so si člani benda zaslužili aplavz, ko so se odločili zapustiti prizorišče. Kamen se mi je odvalil od srca. Skupina brez duše, za katero stojijo premožni starši, ki razvajenim fantkom kupujejo drage "igračke", ki tako postanejo žal zlorabljene.
Začelo se je povsem zares. Ob 21:10 je udarila znana strela z jasnega. "Metal Gods" in bogovi heavy metala so bili z nami. Narod je ponorel. Dobro, dobro skrajno so podivjale le prve vrste. Brez kakšnega "Živjo" publiki, so pristi naprej marširali z "Heading Out To The Highway". Uauuuu, skoraj deset let ga ni bilo moč slišati v živo, prav tako pa je bend proti koncu šova presenetil z "Desert Plains", seveda v mnogo hitrejši izvedbi, kot je na originalni verziji plošče "Point Of Entry".
Ripper je bil res v top formi. Kjer navadno spusti Halford na originalnih verzijah komadov po en scream, jih je Ripper v živo tudi po pet zapored ("Touch Of Evil", "Beyond The Realms Of Death"). Še posebej, pa se je izkazal pri izredno dolgem screamu, ki zaključuje pesem "Victim Of Changes". Ripper je pel fenomenalno, kristalno čisto, brutalno ostro, z barvo glasu se je poigraval, kot spretni žongler. Lahkota s katero je odpel vse te težke sekvence predhodnika Halforda, je bila le dokaz , da je Ripper dostojna Robova zamenjava, da prepričam še enkrat tiste, ki stavijo absolutno le na Halforda. In kakšna komunikacija s publiko! Stalni stiski rok najzvestrejšim fanom v prvih vrstah.
Ripper je seveda moral pokazati vso svojo modno konfekcijo. Na vsakem kosu oblačila, od basebal kapice, do hlač je pisalo "Ripper", najbolje pa mu je (seveda) pristajalo onetano usnje. Prikazal se je tudi v hokejski majici (seveda z napisom Ripper) in Judas Priest simbolom na prsih v barvah Kanade, kot se za Ripperja, pristnega kanadčana tudi spodobi. Narod je bil v transu. Ko je Ripper nagovoril občinstvo z "Sedaj bomo upočasnili sceno s pesmijo z albuma "Stained Class" ter hotel vprašati publiko, naj ugane za katero pesem gre, je ta še predno je končal stavek zahrumela: "Beyond The Realms Of Death!", Ripper pa se je le obrnil k Tiptonu in mu vidno zadovoljen prikimal: "Well, they've got it!" Res je enkratno doživetje, ko gledaš Ripperja s kakšno lahkoto odpoje Halfordovo zapuščino. Nevem kako naj ga sploh prehvalim.
Akustični kitari, ki sta nekaj časa samevali na odru, je band uporabil za izvedbo "Diamonds And Rust", "Beyond The Realms Of Death" in "Hell Is Home". Poleg slednjega je band z zadnje plošče odigral tudi ubijalski "One On One".
Malo nerodno, kar se zvoka tiče, je izpadel "Turbo Lover" (na originalni verziji so kitare sicer odigrane čez sintethiserje), vendar je Ripperju kar dobro delo, da si malo sprosti glasilke, saj je temu sledil "Painkiller". Sicer je bil zvok koncerta Judas Priest perfekten.
Tudi thrashersko obarvani "Blood Stained" in "Burn In Hell" sta našli svoje pravo mesto na set listi in s svojo agresivnostjo dodatno prispevali k uprizoritvi pravega satanskega marša, ki se je zaključil z znanim hrumenjem. "Vrooommm, vrooooom...", luč Harleya Davidsona na zatemnejnem odru. Ripper na njem, kot mali otrok, ki je pravkar dobil liziko, se je ob tem vidno zabaval. Bend je udaril s "Painkiller", narod takoj roke v zrak, hala se je zatresla pod hrumenjem dvojnega bass pedala Scotta Travisa in še ena Priest klasika je zaživela v noči. Tako se je končal glavni del nastopa.
Prvi dodatek je odprl intro s "Screaming For Vengeance". "The Hellion" je normalno prešel v "Electric Eye". Band je vedel, da bi jih brez "Electric Eye" publika gotovo linčala. Presenečenje je sledilo s pesmijo "United", prvi dodatek pa se je končal (sedaj že dolgoletna praksa koncertov Judas Priest) z "Living After Midnight".
Narod je zahteval še. "Priest, priest,...!" je odmevalo v dvorani, fantje pa so se prikazali še enkrat na odru in nas z znamenito "Hell Bent For Leather" popeljali v pozna sedemdeseta. Po hitro odigranem intru, si je Glenn privoščil nekaj užitkov na tremolu svoje znamenite Hammer kitare, potem pa sta se s K.K.-jem postavila drug ob drugega in uprizorila tisto znamenito pozo, ki je bila skozi zgodovino banda tolikokrat uvekovečena bodisi s fotoaparatom ali celo z risanjem. Čupe do tal, kitari levo in desno, riff do konca, uauuuuu....ali sanjam? Band je bil tistega prvega aprila res dobre volje in dobro razpoložen. Morda jim je koristil ravno en dan počitka (prejšnji koncert so imeli 30.03.2002 na Dunaju). Po koncertu so prišli prav vsi do fanov v prvi vrsti, med njimi celo vedno zadržani Ian ter se od občinstva poslovili s stiski rok. Najmlajšemu Judas Priest fanu iz Slovenije, ki je vztrajno ves koncert dihal z bandom v prvi bojni vrsti, pa je Scott podaril tudi bobnarsko palčko.
Kakšen repertoar in kakšen nastop!!! Metalski bogovi, velikani, revolucija in zame nasploh prvo ime heavy metala, zopet ste pokazali svojo večnost in nepremagljivost. Hvala vam!
Judas Priest, repertoar, Graz (Orpheum) 01.04.2002:
1. Metal Gods
2. Heading Out To The Highway
3. Touch Of Evil
4. Blood Stained
5. Victim Of Changes
6. One On One
7. Diamonds And Rust
8. Green Manalishi (With The Two Pronged Crown)
9. Beyond The Realms Of Death
10. Burn In Hell
11. Hell Is Home
12. Breaking The Law
13. Desert Plains
14. Turbo Lover
15. Painkiller
----------------------------------------------------- prvi dodatek
16. The Hellion
17. Electric Eye
18. United
19. Living After Midnight
----------------------------------------------------- drugi dodatek
20. Hell Bent For Leather
================================= taped outro
21. Lost And Found
----------------------------------------------------- |
|