Motörhead (Graz - Orpheum - 15.06.2002)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Do 15.06.2002 nisem bil že mesec in pol na nobenem koncertu. To odštevanje predkoncertnih dni postaja prava nočna mora. Čeprav je Graz res "zelo" blizu, pravzaprav najbolj prikladno mesto izven Slovenije za ogled koncertov, smo vseeno zgodaj (ob 11:45) krenili iz Novih Jarš (Ljubljana). Ob dveh popoldne smo bili na prizorišču. Prilegla se je senca, ki jo je ponujala košata lipa na zelenici pred vhodom v dvorano in z Milanom sva se pod lipo udobno zleknila. Vendar je mir in tišino kmalu prekinil vrvež, ki ga je povzročil prihod "zjahanega" kombija. Iz njega so se počasi kobacali alkoholno dotrajani mladeniči, a kljub temu vztrajni ter skrbno založeni s platoji piva korakali na plano, odeti v trobojnice z grbom rdeče bele šahovnice in trdno odločeni, da si tudi sami malo "oddahnejo" na tisti zelenici poleg naju. No fantje so zganjali pravi kraval, nato pa naenkrat izginili v Orpheum in se čez nekaj trenutkov prikazali s kupi originalnih Motörhead plakatov v naročju. To jih je nekoliko pomirilo in odjadrali so mestnemu jedru naproti.

Ob 18:00 se je pripeljal avtobus s kanclerjem, Philom in Mikkeyem. Prepričan sem, da so si ogledovali lepote avstrijske štajerske. Bili smo ob pravem času na pravem mestu, oboroženi s flomastri ter pripravljeni na napad. Legend pa od nikoder iz že davno parkiranega avtobusa. Čez kakšnih 20 minut sta iz avtobusa iztopili dve dekleti, pomanjkljivo oblečeni, sumljivo rdeči v obraz in skrajno pomečkani, kot da bi imel pred kratkim kdo z njima polne roke dela. Le kaj za vraga se jima je zgodilo ob bližnjem srečanju z Motörhead? Po kakšni uri mencanja pred avtobusom so se vrata znova odprla in prikazal se je sam samcati on, železni kancler Lemmy ("von Bismarck"). Bil je dobre volje, Anglija je ravno premagala Dansko s 3:0 in se uvrstila v četrtfinale svetovnega prvenstva v nogometu. Ni se obotavljal, hotel jo je mahniti kar po bližnici mimo nas v dvorano. "A ne, ne boš!", je rekel Milan in ga zgrabil kot majhnega zajčka ter mu pomolil plakat pred nos: "Lemmy, will you sign this?" (ali po naše: "Evo, podpiši!") in Lemmy je moral opraviti svojo obvezo do motorfanov. Očitno je bilo, da je znova porušil vse pivske rekorde, saj se je tresel kot šiba na vodi. Spomnil se je koncerta iz Ljubljane 1989 (nekdo je takrat iz prve vrste v Hali Tivoli zalučal vanj obrušeni kovanec) in pokazal na brazgotino, ki jo še danes nosi med prstoma desne roke. Na ovacijo gotovo najbolj zagretega motorfana Milana: "You are still number one!", pa se je preprosto odzval z "I'm tryin'!" Ko je odhlačal skozi vhodna vrata Orpheuma, smo se spraševali kako možakar sploh zdrži na odru. Podobno kot Lemmy sta izstopila posamično iz avtobusa tudi Mikkey in Phillip, kar smo znova s pridom izkoristili.

Ura se je nevarno bližala osmi zvečer. Zgrebli smo se pred vhodom, za preboj v prve vrste. Seveda so morali biti hrvaški kolegi pri tem v ospredju. A prva vrsta nam vseeno ni ušla. Neki splitčan je trenutek pred začetkom koncerta še uspel dahniti: "Pa ljudi, ne mogu povjirovat svojim očima, ja stojim ovdje i Motörhead ispred jebenog mene!" Ob 20:30 so se njegove sanje uresničile. "I guess, you know who we are by now. We are Motörhead, and we are gonna kick your ass!" je bil Lemmyjev pozdrav in užgali so z "We Are Motörhead". Avditorij je v trenutku ponorel. Takoj sem se nehote znašel odet v hrvaške trobojnice. Presenečen sem bil nad nadaljevanjem. "Bomber", pesem, ki je uvrščena vedno na koncertih v dodatek je sledila kot druga po vrsti. Prve tri "štikle" so bili Motörhead morda malce zadržani. Ravno takrat so dobili fotografi ("novinarji") zeleno luč za udrihanje po svojih fleših. In Lemmy? Kot prerojen. Ves naš dvom pred koncertom, da ne bo zdržal nastopa, se je v trenutku razblinil. Mož je izgledal na odru enkrat večji in širši, postavnejši ter v polni kondiciji, skratka popolno nasprotje od tistega izcejenega Lemmyja dobro uro nazaj pred koncertom zunaj dvorane.

In kakšne boje sva bila med koncertom z nažganim avstrijcem, ki je na vsak način rinil v prvo vrsto in pri tem ni izbiral sredstev za dosego cilja. No vdal sem se in mu z veseljem pomagal, da se je prekucnil čez ograjo, od koder so ga pospremili varnostniki v zakulisje scenarija. Lemmy v svojih belih "suede shoes", oprijetih črnih kavbojkah, opasan s saržerji in legendarnim Rickenbackerjem provokativno vpraša: "Is anybody here familiar to punk music?" in sledil je "God Save The Queen". No Lemmy je situacijo kmalu obrnil na glavo s stavkom, da mu je bližji Rock'n'roll in skupina je juriš nadaljevala z "Going To Brasil". Lemmy se v ničemer ni spremenil niti za milimeter od leta 1975, le da trenutno očitno še vedno žaluje za nedavno preminulim Joeyem Ramoneom, zato se je na set listi znašla tudi "Ramones" poleg že omenjene "bože sačuvaj kraljicu", kar me je rahlo pojezilo, ker Motörhead niso nikdar bili punk skupina.

Zame osebno je bil vrhunec nastopa gotovo "Orgasmatron". Oder in dvorana sta se ovila v megleno črnino, zeleni reflektor je osvetljeval Lemmyjev obraz in v ozadju legendarno motorno glavo, znani zaščitni znak skupine. Valeči se rif, trdi sopihajoči hripavi vokal,…., mravljinci so me prevzemali. Zmaga je bila popolna, saj je bil na odru Mikkey Dee, ki ga je Lemmy predstavil avditoriju: "The best fuckin' Rock'n'roll drummer in the world!". Vso svojo vrhunskost in prefinjen občutek je Mikkey v solo točki med "Sacrifice" le potrdil. Zvok dvojnega bas pedala resnično spominja na toriranje kakega Harley Davidsonovega motorja. Neverjetno kaj vse spravi Mikkey iz svojih bobnov. Bobna s celim telesom, udarci so zato polni, palčk nikdar ne prekriža (ob tem sem se spomnil na pokojnega Johna Bohnama). Res kaj naredijo trije ljudje na odru. Ko gre Phillip v solažo, ga Lemmy medtem krije s celimi akordi na bas kitari. Sicer pa je za Motörhead že standard, da je funkcija Lemmyjevega basa enaka spremljavi druge električne kitare. Efekt je en sam. Popolna unikatna neskončna energija. Ura in petnajst minut in glavni nastop se je zaključil z neprebojno "železno pestjo" ("Iron Fist").

Skupina se je vrnila na oder, da odigra dodatek. "This is it!" je rekel Lemmy in zarožljal skozi svoj bas uvodni rif "Ace Of Spades". Lemmy je rekel v nekem intervjuju, da mu gre kar na bruhanje, tolikokrat je že moral odigrati to pesem. A fani bi ga linčali brez te klasike. Tej klasiki je sledila druga. "Overkill" je pomenil zaključek. In kakšen "fade out". Ko je bil "Overkill" odigran, so Motörhead pustili navite potenciometre in posledično nekajminutno sinusoidno osciliranje je v trenutku zajelo celo dvorano, tako da so nekateri po koncertu tarnali kako jim šumi v ušesih. Zlasti si ob tem potegnil kratko, če si opazoval koncert neposredno pred zvočniki.

Na set listo (nalepljeno na odru) je bil uvrščen tudi enkratni ubijalec "Born To Raise Hell", ki pa ga Motörhead žal niso odigrali. Nevem zakaj. Močno pa so me razveselili z uvrstitvijo njihovih klasik na set listo kot so: "Doctor Rock", "Shoot You In The Back" in "Damage Case".

Ne spominjam se kateri koncert mi je tako hitro minil v življenju. Ne spominjam se niti dobro, na katerem koncertu sem bil tako premočen. Pa ne zaradi politega piva, ali kakšnega usodnega Ozzyjevega vedra vode. Enostavno smo vsi skupaj v dvorani noreli in to je to. Ob nastopu Motörhead ni mogoče stati pri miru in vse skupaj le nemo opazovati. Dobili smo pravo porcijo Rock'n'rolla. Pravi šus v glavo. To po čemer skupina slovi. Ponudila nam je pravi brezkompromisni žur. In to je največ. Torej kdor je iz kakršnegakoli razloga izpustil Motorne Glave v Grazu ima novo priložnost, da jih ujame v sosednji Hrvaški na letališču v Medulinu 27.07.2002 (sobota!). To bo Bikers Festival in nastop skupine zato popolnoma druga zgodba. Uf, že evforično odštevam dneve!

Repertoar:

1. We Are Motörhead
2. Bomber
3. Civil War
4. Damage Case
5. God Save The Queen
6. Brave New World
7. Metropolis
8. No Class
9. Ramones
10. Sacrifice (z vključenim solom na bobnih: Mikkey Dee)
11. Going To Brasil
12. Love For Sale
13. Doctor Rock
14. Shoot You In The Back
15. Orgasmatron
16. Killed By Death
17. Iron Fist
---------------------------------------------------- dodatek
18. Ace Of Spades
19. Overkill
===================================