Motörhead (Puntižela (Biker's Festival) - 27.07.2002)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Medulin, Premantura, Pula... Gremo na morje!!! Fantastično!!! Kako dolgčas bi bilo na morju, če bi ždel cele dneve v vodi ali se konstantno cvrl na soncu. Kaj lepšega kot to, da se po celodnevnem namakanju v vodi in obilnem poznopopoldanskem zalogaju čevapčičev in ražnjičev, ki jih pridno zalivaš s pivom ter posledično z izriganimi plini ogrožaš obstoj Zemeljske atmosfere, odpraviš na žur, ki ga pripravljajo "malo stran" (skorajdane pred šotorom) Motorhead.

Iz letališča pri Medulinu je bil bajkersfestival prestavljen v Puntiželo (vasica malo pred Pulo). Že sam prihod na prizorišče je bil razburljiv. Najprej - malo naprej od Pule nesreča, neposredno na prizorišču pa smo se seveda srečali s kupi rohneče pločevine. Prometni infarkt v ozki ulici za ogradami Festivala nam je kravžljal živce. Nekako smo se prerinili skozi vso gnečo in pustili avtomobile, tam kjer se jih je pač pustiti dalo, v upanju, da bodo po koncertu ostali v voznem stanju.

Mimogrede, neki entuzijast z nemško registracijo je v to ozko ulico do grla zabredel z mercedezom in prikolico. Res ne vem, kako se je zanj vse skupaj končalo. Čudno, da ni pripeljal s seboj kar celega stanovanja, bazena, pesjaka, vrta, ograje in še okrasnih dreves ter sadovnjaka, če jih je tako pogrešal, da je našel zadoščenje oz. približek tega v prikolici. Res, včasih ko opazujem ljudi enostavno ne vem, mar sem jaz premaknjen, ali kaj?

No, srečno smo našli vhod, kupili karte, dobili tiste preklemane pasje ovratnice okrog zapestij in se butnili na prvo klop po pivo, ah ura je bila okoli osmih zvečer, Motorhead pa so bili napovedani za polnoč. Pod odrom je bila betonska plošča, tako da nevarnosti, da bi se med koncertom valjali v blatu pomešanem z različnimi izločki, iztrebki, izbljuvki ljudstva in politega piva ni bilo.

Oder je bil postavljen dobrih trideset metrov stran od obale. In neverjetno, nekaj korenjakov je priplavalo na koncert, nihče jim ni težil glede tega. Je pa na obali obstajala druga nevarnost. Pred koncertom smo posedali na kamniti obali hudo zatopljeni v resno debato. Pet metrov stran od mene sta se usedla dva Istrijana na eno izmed teh skal. In to kakšno! Obdano z vsebino želodca nekega nesrečnika, ki mu ni bilo usojeno da bi hrana, ki jo je zaužil, prepotovala njegov prebavni trakt. Torej, delno predelani ostanki hrane so odromali nazaj skozi vhod, namesto da bi pot nadaljevali proti izhodu. No, saj sami veste, kje normalno predelani ostanki izstopijo, v take detajle se pa spet ne bom spuščal. Valjda se je nesrečni Istrijan, ki se je ravno udobno namestil na to skalo, vseprej kot veselil te peripetije, ko je z rokami zabrodil v tisto svinjarijo.

Na, prehiteli so nas! Ura je odbila 11:30 zvečer, ko je organizator napovedal motorne glave. Pol ure prej so se pojavili na odru. Seveda sem ostal brez prve vrste. A kaj potem! Vse polno varnostnikov med ograjo in odrom ni bilo prav nič kaj prijetno opazovati. Poleg tega je bilo v tem prostoru kar nekaj nadutih ljudi, ki so imeli očitno backstage pass-e, obrnjenih proti množici, ki so izžarevali pravi cinizem in posmeh. Niti enega pogleda (med koncertom) niso usmerili k sveti trojici na odru, nič, ostali so ledeno hladni. Kaj češ?

In bajkerji? Veze nimajo o muski. Absolutne veze. Ali bi igrali Motorhead ali Game Over, za njih je vse isti šmorn. Festival je za njih vseprej kaj drugega kot uživanje ob nastopu in živi glasbi legend, kot so Motorhead.

"Helo! It's been a long time since we've played in Croatia. We are Motorhead... And We Are Gonna Kick Your Arse!" je ogovoril Lemmy v svojem klasičnem žargonu občinstvo in vsesplošni direndaj se je pričel. Množica je pobesnela. Med prvo vrsto in menoj nekje v deseti, so se ljudje sunkovito vrteli in spreminjali lego iz trenutka v trenutek po principu Brownovega gibanja, nekateri (z nižjim kinetizmom) so se le opotekali, a vseeno, pri miru ni stal nihče. Seveda, jaz ne bi bil jaz, trmast kakor sem, če se ne bi prerinil do druge vrste v upanju, da se legendam približam in občutim vso energijo, ki jo sevajo med nastopom še intenzivneje. Potihem sem upal, da bo kakšen varnostnik le sklonil svojo s špehom zalito debelo glavo (nekaj je bilo zares pravih goril, da me je rahlo zmrazilo ob pogledu nanje). Potihem sem celo upal, da bo kdo iz prve vrste čimprej omagal in bom jaz zavzel njegov bojni položaj.

No, nič od tega. A vseeno, večina zornega kota, ki so ga vidni živci posredovali možganskim centrom moje zavesti in je zavest posredovano informacijo presodila kot zavidljiv razgled, je le pokrivala oder z Lemmyjem, Mikkeyem in Philom. Oder je bil večji kot tisti v Grazu. Stik s publiko precej pristnejši. Skupina je bila razigrana od prve do zadnje minute. V Grazu so bili na začetku malce zadržani. Tudi tokrat sta Phil in Lemmy delala krajše pavze in v njih ogovarjala občinstvo ter stresala razne šale. Seveda sta, kot ponavadi tudi tokrat, nekajkrat pogledala globje v kozarce piva ter si privoščila nekaj cigaretnih dimov. Vzdušje je bilo noro! Mladi so bili večinoma v občinstvu. Na mladih svet stoji. Prišli so iz kempov v bližini, bungalovov vzdolž cele istrske obale. Bajkerji so večinoma rezervirano vse skupaj opazovali od daleč, in stali bližje stojnicam piva, kot pa odru z Motorhead. Le nekaj jih je bilo med publiko, tisti pa so zganjali neznosen kraval v okolici dosega svojih ekstremitet. Težaki žal nikdar ne mirujejo.

Publika je bila sicer izredno korektna. Ne le, da so ves čas dihali kot eno s skupino na odru... Ko sem se med "Killed By Death" zrušil po tleh kot prenatovorjena kamela, je storilec nesrečne prigode prišel do mene in se mi vljudno opravičeval, medtem ko so me ostali pobrali s tal še predno sem dojel kaj se je sploh zgodilo.

Nastop Motorhead je bil znova vrhunski. Lemmy je imel tokrat rjave škornje, v Grazu pa bele. Uf na, kot da je to ful pomembno. Vendar so Motorhead "padli parkrat ven", predvsem slišno je bilo pri vključitvi Lemmyja in Phila k Mikkeyu, po Mikkeyevem solu bobnov med skladbo "Sacrifice". Mikkey je spet norel. Za činelami vidiš le opletanje rumeno obarvanih las. In kaj spravi ta možakar iz bobnov! Prav poseben verbl morajo delati zanj, da prenese vse te težke udarce. Delo celega telesa, svojevrstna unikatna tehnika, sam inštrument je ob Mikkeyu enostavno oživel. Zopet je izvabljal zvok toriranja motorja. In kako fant perfektno in domiselno vpleta dvojno bas pedalo v starejše Motorhead klasike. Uf, ta poln zvok. Trije ljudje in kakšen šusssss!!!! En sam headbanging. Normalno, z neba je deževalo pivo, kot je bilo pričakovati. Na srečo so bile noči hladne, saj je ravno tiste dni podnevi pihalo kot hudič. Hladni dnevi počitnic na morju so zavreli pod takti železnega tria.

Sicer je bil repertoar s skladbami popolnoma enak tistemu iz Graza, zato tokrat ne težim s samim potekom nastopa skupine. Dobro, polovico manj trzalic so zmetali in merchandisea ni bilo nikjer. Še kakšna malenkost? Ah ja, Mikkey na dvojnih bas bobnih ni imel open z Motorhead simbolom, pač pa je z navadnimi delal reklamo za firmo, ki ga oskrbuje z orodjarno (mislim da Sonnor).

Kaj naj rečem? Še en superioren nastop, superiorni repertoar nesmrtnega tria in neskončni rock'n'roll žur. Direktni šussss v butico!!! "Shoot You In The Back, "Damage Case", "Nothing Up My Sleeve", "Iron Fist", "Orgasmatron", "Doctor Rock", "No Class", "Bomber", "Overkill" in seveda "Ace Of Spades". Aaaaaaa same klasike!!!!!!!

Motorhead set lista:

1. We Are Motorhead
2. No Class
3. Bomber
4. Civil War
5. God Save The Queen
6. Brave New World
7. Damage Case
8. Metropolis
9. Love For Sale
10. R.A.M.O.N.E.S.
11. Shoot You In The Back
12. Nothing Up My Sleeve
13. Doctor Rock
14. Going To Brasil
15. Sacrifice (vključen solo M.Dee na bobnih)
16. Orgasmatron
17. Killed By Death
18. Iron Fist
------------------------------------------------ dodatek
19. Ace Of Spades
20. Overkill