Dying Fetus (Ljubljana - Metelkova - 19.09.02)
Reportažo naredil(a): Klemen Polimac

Vročinski udar se je to noč zgodil na Metelkovi, konkretneje v Gala Hali. Sprožila ga je mednarodna skupinica tako iz Češke, Nizozemske kot Amerike, katere je bodrila masovka oboževalcev in naključnih sprehajalcev (ja, na Hrvaškem tega koncerta ni bilo, zato je prišlo kar nekaj Hrvatov). Izbrani bojevniki to noč pa so bili Čehi Intervalle Bizarre, Nizozemci Houwitser in ameriška skupinica, v zasedbi Monstrosity in Dying Fetus (ali po domače, Umirajoči Zarodek). Vse skupaj je v naše kraje povabil Mojster Metala aka Master Of Metal.

In, če se povrnem k prvi misli, ja, vročinski udar. Če že ne po zares odličnem koncertu, si bo pa prav gotovo vsakdo izmed vas zapomnil ta večer kot "odlično kombinacijo" koncerta in savne v enem prostoru. Znoj je tekel v potokih, pljučni mehurčki pa so hlastali za hladnim zrakom zunaj, a to ni bil namen našega obiska. To noč smo bili tam predvsem zaradi ene same stvari - metala in metalskega druženja! Le s to razliko, da je bil ta večer rezerviran predvsem za vse nas death metal freake. In da neham nakladati, preidimo raje k dejanjem, to je glasba. Let the music be your master, kot je svoje dni prepeval Plant.

Češki hipersonični bombnik, ki sliši na ime Intervalle Bizarre je bil aperitiv tega večera. Bili so prav prijetno presenečenje. Udarni, energični, tehnično zadovoljivi in zanesljivi. Pravšnji band za ogrevanje. Le bas je bil nekoliko preglasen in mi je premetaval črevesje in notranje organe. Ampak hej, to je death metal. Bili pa so tudi edini tega večera z dvema kitaristoma - prav čudno. Publika se je na njih dobro odzvala in ko je "gospod krulko" skočil v publiko, so ga kar nekaj časa nosili na rokah, "stari, ti si car!". Za finale se jim je na odru pridružil še Lee Harrison, bobnar in ustanovni član Monstrosity, ki pa je tokrat palčke vrgel v kot in grabil po strunah po šestih strunah. Za zaključek so nam servirali death/grind poslastico, ki jo jasno vsi poznate - "Dead Shall Rise". Še kdo, ki ne ve o kom je govora? Jasno, legende Terrorizer. To mi deli!

Za njimi pa še ena skupina, ki je bila tokrat prvič v naših krajih. Če že nimamo sreče s obiskom Sinistrov, pa smo tokrat bili deležni vsaj njihovega "polovičnega obiska". Ljubljana je gostila teroriste Houwitser, kjer je kar nekaj (sedanjih in bivših) Sinister članov polovično ali redno zaposlenih (bobnar Aad - še vedno pri Sinister, basist Michel - prej basist pri Sinister in kitarist Alex - pri Sinister igra bas). Na trenutke so celo malo potegnili na stare dobre Sinister, drugače pa so se slišali kot kaj ena havbica... cela baterija havbic, ki je skrbela za uničevanje naših bobničev. Zasuli so nas s pravo bombno zaveso. Njihov "vocalista inhumano" Stan je imel na sebi še masko (ja, tisto za ropanje bank in snemanje filmov o teroristih - seveda, če imaš člansko izkaznico terorista moraš imeti še obvezen del opreme, kapo z izrezom za oči in usta), tako da si sploh ne upam pomisliti, kako se je šele on kuhal tam na odru, ko pa je že iz nas teklo kot iz škafa... iz čisto prav vsake pore in luknje na koži. No, vsekakor nastop vreden ogleda.

In pa.... Mostrosity! Verjetno skupina, zaradi katere je prišla velika večina (ali se morda motim). Na žalost sem zamudil sam začetek (grrr, pa še ravno "Destroying Divinity" je bil to), a nič ne de. Tokrat so se predstavili z novim pevcem Samom Molino in kot sem kasneje v razgovoru z Leejem izvedel, je glavni vzrok, da Jason Avery ni več del mašinerije, v tem, da premalo zasluži na turnejah in raje ostaja doma, kjer se ukvarja s tetovažami in je kar lepo plačan (toliko o predanosti metalu). Ter kot sem že na začetku omenil, so bili le Čehi tega večera z dvema kitaristoma. Tako je, Monstrosity so se tokrat predstavili z eno samo kitaro (samo z Normanom) in na trenutke je res malo manjkala še druga, drugače pa so svoj nastop izvedli več kot briljantno. Razen, da šest-strunski bas ispod prstov Mika Poggionea ni prišel ravno do veljave, saj se ga skoraj ni slišalo, medtem, ko nam je pri nastopu Intervalle Bizarre kar premetaval notranje organe. Publika pa je doživljala orgazmične vrhunce. Jasno, tudi "Angel Of Death" ni manjkal, čeravno se mi zdi to preigravanje Slayerjev že malo dolgočasno in klišejsko, a zažge pa vedno! To je treba priznati. Preprosto metalci, fani to želijo. Ne vem točno zakaj, a ko so zaigrali "Imperial Doom" me je kar vrglo. Tole je pa še celo boljše kot na albumu sem si mislil. Kapo dol fantje! (pa bi rekel naš ex kapetan). Monstrosity so in ostajajo floridske legende... komaj čakam novi album!

No, ko pa so oder zavzeli še "Zarodki", sem bil pa že res brez moči. Savna je še kar žarela (vedno bolj je izgledalo kot, da smo v peklu... a takem prijetnem) in huda dehidracija me je že dodobra zdelala, zato sem raje nekaj časa postopal za tehnikom in v zakulisju, nato pa se preselil nekam tja v peto, šesto vrsto in skoraj nemo, a odprtih oči spremljal nastop do konca. Dying Fetus so tudi v živo prava brutalna atrakcija, saj so imeli dobro "naštudiran" nastop. Perfektno bi rekel Aleš.
Zaigrali so nam kar nekaj komadov z nove, takrat še ne izdane plošče "Stop At Nothing", z zadnjih dveh pa je bila bera bolj slaba (izbor katerih dveh je verjetno pričakovala velika masa ljudi). O nastopu res ne bi zgubljal besed, ker je bil izvršen do pičice natančno, tisti še redki preživeli pa so na veliko skakali z odra, kar v bistvu kar nekako sovpada s podobo Fetusov. Ampak osnova pa še ostaja osnova... death metal. Glavni pevec Vince je nosil majico Devourment, s čemer mislim, da sem povedal vse. To je to, kar podpirajo Dying Fetus, če že ravno si privoščijo občasno spogledovanje z bolj HC smernicami, kar je pa tako ali tako že njihova stalnica in del njihove glasbe. Me pa osebno včasih kar malo moti to preveliko vlačenje NY rap/HC stila in mešanje z bolj brutalnimi zvrstmi metala. Svoj nastop so zaključili s "Praise The Lord (Opium For The Masses)", s predzadnje stvaritve Destroy The Opposition, za celotno set listo pa si privoščite skok v galerijsko kapelico. Aja, trenutno so si Dying Fetus že našli novega, drugega kitarista. To pa je Mike Kimball, ki naj bi sprva nastopil tudi na letošnjem X-mass festivalu, vendar so DF odpovedali svoj nastop (glej novice). Škoda, prav super bi jih bilo slišati z dvema kitarama.

Tokrat se je v Gala Hali izbrala res pisana druščina iz vseh vetrov in predvsem se nas je končno zbralo lepo število (ocenjujem, da okrog 200 ali malček čez). Bandi sami so nas hvalili in res je bil ta koncert nekaj posebnega (verjetno nisem edini, ki tako misli). Pa merchandise, skoraj bi pozabil. Končno smo videli izbor konkretnejših stvari, recimo Brodequin, Deeds Of Flesh, Malignancy, Lividity..., kateri niso pogosto na naših policah. A cene. Na žalost tudi cene na koncertih niso več to kar so bile. 3400 SIT za CD. Kot v trgovinah (no, so me pa 14 dni zatem še "prijetneje" presenetili s ceno 4000 na koncertu Krisiunov).

Ahhh, skratka za nami je bil odličen sprehod po truplih in kislem dežju in domači tuš ni še nikoli tako pasal kot tokrat! Ko se tako prijetno utrujen vrneš domov, med potjo do doma še kar slišiš kitare, ker ti piska v ušesih kot za stavo in si potem privoščiš toplo kopel pa kakšne Brodequin za lahko noč.