Primal Fear, Rage (Vienna - Planet Music - 15.09.02)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Štirje najbolj zagreti fani smo prispeli na kraj prizorišča ob 13:20. Vreme je bilo neverjetno. Pet minut je scalo, potem je bilo sonce in spet scalo... Tour busa sta bila pred dvorano, roadiji pa so pričeli s svojim garaškim delom. Oder so ravno začeli pripravljati. Ker je bilo vreme muhasto, smo se zavlekli v preddverje Planet Musica. Ni dolgo trajalo, ko se je po stopnišču, ki vodi v back stage, prismukal Henny Wolter. Zaspan, a dejaven, saj je že obiskal prvo trgovino (če ne kar najbližji avtomat) sodeč po plastenkah in čokoladah, ki so bile v vrečki. Kar debelo nas je gledal. Sploh mu ni bilo jasno. Kaj za vraga počno štirje gorečneži tukaj ob 14:00? No potem je le nekako uvidel, da smo skrajno resni. Obljubil je, da bo poslal iz tour busa ostale člane skupine, ko je mimo pritekel z jutranjega jogginga Mike Terrana (Rage, bobni). Nekako je še uspel izdaviti: "Hej, ves sem preznojen, a vas to nič ne moti?!" potem pa se predal poziranju pred fotoaparati. Sploh ni vedel, kje je Slovenija in kasneje, ko smo mu razložili geopolitični položaj naše ustoličene domovine, seveda sploh ni vedel, da je že zdavnaj (vsaj navidezni) mir na Balkanu. No, saj ni nič zamudil zaradi tega. Enako smo zahakljali vse preostale člane obeh skupin. Najbolj zabaven je bil Klaus Sperling (Primal Fear, bobni). Ura je odbila nekaj čez pet (popoldne seveda) in mi smo bili že pošteno tečni, ker smo hoteli iti jesti sendviče v avto. No in Klaus se je "primajal" skozi glavni vhod vrat. Z odtisi avtobusne sedežne garniture (še ves marogast po obrazu), kar je pričalo o tem, da se je Klaus ravno prebudil iz levjega dremeža. Komaj gledal in komaj je uspel spraviti iz sebe nekaj gibov svojega zapestja s flomastrom za štiri sila zaletave oboževalce, nato pa se "odmajal" tonski probi naproti.

Potem so se v Planet Musicu vsi oddahnili za kakšno uro. Zakaj, ni težko uganiti. Ker je bil to čas, v katerem je nas četvero mušketirjev zapustilo "osvojeno trdnjavo" in pridno odšlo zalagati prazne želodce s kupi sendvičev. Ob 18:00 pa že "gasa" nazaj v Planet Music na "en orn'k moč'n kufe". Sploh si nisem mislil, da znajo (ali pa da so sposobni) Avstrijci pripraviti močno kavo. Vse čestitke! Na, ljudi pa še vedno skoraj nič (v Planet Musicu). Avstrijci so pokazali zares izjemno navdušenje (beri: ignoranco) nad Primal Fear. Ko se nas je že kar nekaj gnetlo pred vhodom v dvorano s kartami v rokah, je prišel mimo Stefan Leibing (Primal Fear, kitara). Nihče ga ni niti povohal. Ali je temperament naših severnih sosedov nasploh takšen, ali pa preprosto Avstrijci niso tako zagreti za Primal Fear (verjetno oboje).

Naš naslednji domet v stilu "nothing can stop us now" je bil: kako hitro "preskočiti" "security guard kontrolo" ter se udobno namestiti v prvo vrsto. Planet Music prazen, ura 19:45 in dvorana še kar dalje prazna, no tik pred 20:00 se je le začelo polniti. In ko so udarili Rage, je bila dvorana naenkrat zadovoljivo polna. Kot bi razjezil mravlje in bi naenkrat prinorele iz mravljišča na plano. Dvorana ni bila toliko polna, kot pa glasna. Namreč, Rage so s prvim trenutkom spravili občinstvo v delirij. Igrali so večinoma pesmi z zadnjega albuma (glej set listo spodaj) in dve s predzadnjega albuma. Med njima nagruvani "Straight To Hell", ki so ga prispevali tudi kot sountrack k filmu "Der Schuh Des Manitu", ki je v nemško govorečih državah dosegel izjemno popularnost. Nove pesmi zares odstopajo od vsega kar so Rage bili v osemdesetih in devetdesetih letih. Vrhunec Rage nastopa je bila gotovo pesem "Unity". Tako je, če ima Peter "Peavy" Wagner poleg sebe v skupini dva absolutna manijaka. Prvi je nedvomno Mike Terrana, ki je znan po tem, da je razvil svojevrstno tehniko - znan je po tem, da so bobni praktično prirasli nanj, ko sedi za njimi. To enostavno težko opišem, to je treba videti. Kot hobotnica. Kot bi obe njegovi roki pomnožil s štiri. Uglašeni bobni po oktavah. Činele so izgledale prav zlobno z nekakšnimi okrasnimi zaključki v obliki zašiljenih konic iz medenine na vrhu. Zares lično izdelan set bobnov. Uglašeno zlitje bobnov z svetlobnimi arpeggioti Victorja Smolskega. No in ko smo pri Victorju: a fante iz Belorusije je brez dlake na jeziku in je pravi izziv Steveu Vaiu glede na njegovo glasbeno zdrilanost. Hiter in nabrit kot ledeni sibirski veter. Trzalica njegovi desnici večinoma ne dela nobene družbe. Še en unikatni posebnež, ki je pretejpal, kar se je pretejpati sploh dalo, sprožil salve kristalno čistih arpeggiov in desnica se je večkrat znašla na kitarskem vratu, kot pa v svoji "normalni" legi igranja kitare. Seveda, fant je na zadnjih dveh Rage ploščah udejanjil vso svojo posebnost percepcije sveta glasbe in ko ga vidiš v živo, kako "žge" iz dna dimelj, ti zastane dih in le nemo opazuješ. In če se zamislimo, koliko Smolskijev se še skriva po državah bivše Sovjetske zveze. Uf, kako bo metal še postal pester. Metal po slovansko. Zopet nekaj novega, svežega, drugačnega in kar je bistveno: izvirnega.

Izhod iz "Unity" je bil začetek Mikeove solo točke. Drznem si reči, da sem bil priča nastopu najboljšega bobnarja v heavy metalu na svetu. Človek se težko odloči, pravzaprav objektivnost tu odpove, vendar po tem, kar je pričaral Mike v živo... In kar soliral in soliral je. Solaža je trajala skoraj 20 minut. No, potem je sredi točke vstal in se na glas zadrl: "Čas je, da razsujem ta ušivi kup škatel in pokrovk!" In res bi se kmalu Mikeov "Headbanbging Ballroom" (kot nosijo napis opne obeh bas bobnov) spremenil v prah. Polno in z delom sleherne mišice svojega telesa. Potem je vstal in kar iz stoječega položaja tolkel po vseh prehodnih bobnih. Vsem bi vam privoščil ogled M.Terrane v akciji. To ne moreš nekomu dovolj nazorno opisati, to moraš enostavno doživeti.

Skupina je nadaljevala s "From The Cradle To The Grave" z albuma "XIII" in regularni del končala s prazgodovinskim "Don't Fear The Winter" (z albuma "Perfect Man", 1988). Fantje so se hitro vrnili nazaj ter v dodatku zmikastili še "Higher Than The Sky" (s plošče "End Of All Days"). Pogrešal sem še kakšen napad več, še posebej spregledana je bila plošča "Black In Mind". Sicer pa si sam nastop zasluži popolno desetico. Tudi kar se zvoka tiče. Mestoma popolni progresivni jamming je trajal uro in dvajset minut. In takšen žurček naredijo le trije ljudje.

No, oder se je "sprostil" in kar "zrasel", ko so pospravili Mikeove Premier bobne. Zaplapolala je Black Sun zavesa v ozadju, prišli bodo Primal Fear. Pišel bo peklenski heavy metal, prvinski, čisti, pravi heavy metal... hm, nestrpnost je naraščala. Še posebej, ker je Henny pred koncertom omenil nekaj komadov, ki jih Primal Fear sploh še niso v času svojega obstoja v živo šponali na koncerih. Dimna zavesa in temne postave na odru. Intro. Ko sem se že pripravil, da začnem rjoveti z Ralfom "Black Sun", so Primal Fear šokantno iz intra prešli na "Chainbreaker".

Tole je postranska reč, a ne morem si kaj. Fasciniran sem bil nad obutvijo, da bi vse člane skupine, razen Klausa, ki je imel, kot gospodar dvojnega bas pedala "mehke Nike", kar sezul. Hm, Ralfovi lasje so ravno toliko zrasli, ko navadno ne veš kaj bi počel z njimi. Zato je vrgel nanje pest želeja in jih začesal nazaj.

Rafaljiranje je trajalo uro in pol. Zvok je rahlo nagajal. Kitare niso bile popolnoma čiste. No, vsaj v prvi vrsti se ni razločno slišalo solaž in tercetnih harmonij. Že pred začetkom nastopa, ko so roadiji preizkušali opremo, je eden od zvočnikov sumljivo hrumel, pravzaprov resneje "pobruhaval". Se je mar zato Stefan med koncertom potegnil vase? Lansko leto je bil v Planet Musicu popolnoma druge volje in je divje opletal s čupo. Tokrat je naredil le nekaj korakov odmika iz izvirne točke, ki jo zaseda v postavitvi skupine na odru. Ali se mu enostavno ni dalo pretegovati za zelo hladnokrvno avstrijsko občinstvo? Med Rage nastopom je prvih nekaj vrst navdušeno norelo z Peavyjem & co., na Primal Fear smo ostali headbangerji le v prvi vrsti. Klasike "Running In The Dust", "Final Embrace" ali "Under Your Spell",...aaaa!!! "Grešnik Matej" je skrbel za intre in outre na klaviaturah. Primal Fear ne uporbljajo nobenega zvočnega sempliranja. Ha, v drugi polovici koncerta pa se je narod le razživel, ko so udarili "Eye Of An Eagle", še posebej pa je folk ponorel, ko so fantje za "orlovim očesom" odžagali "Nuclear Fire".

Ralf je pel, kot je bilo pričakovati. "Sirenamož" je pustil vokal v nižji prestavi med nekaterimi refreni, kajti ravno glavne "slatkiše" so Primal Fear privarčevali za publiko in zase na koncu. Popolni ubijalec z nove plošče "Armageddon", nesmrtno "Tears Of Rage" z njihovega prvenca in "šah - mat" v dveh potezah "Agent In Black". Torej vrelišče nastopa je bil sam zaključek glavnega dela nastopa. Ralf se je z napovedjo "Armageddon" pošalil z občinstvom rekoč: "To je poslednja Primal Fear pesem za nocoj!" in izhod te se je na navdušeno začudenje vseh prelil v "Agent In Black".

V dodatku je sledilo presenečenje. "Living For Metal". Tega nisem pričakoval na set listi. In potem super medley: Gamma Ray/Sinner/Judas Priest s tem, da je bila "Metal Gods" odigrana v celoti in s tem, da vam takoj povem, precej bolj energično odpeta, kot v Ripperjevi izvedbi. No, tole slednje je intermezzo, da malo pojezim vse, ki se večno ubadajo s tem, kdo in kako bi moral peti pri Judas Priest, odkar so se ti razšli z njegovo ekselenco baronom von Halfordom. Ha, zanimiv in domiseln je bil Klausov roling na bobnih v refrenu "One With The World", ki je predstavljal most med to pesmijo in "Satisfied".

Če sem stal osupel z odprtimi usti med rolingi Terrane in solažami Smolskega, pa sem tokrat vkopan izbočil oči in povesil spodnjo čeljust, ko sem opazoval kakšne "screame" je na odru uprizarjal Ralf. Je in bo vedno eden najimenitnejših pevcev heavy metala. Ne moreš verjeti. Tip mora ja nekako ogreti svoj glas, kako hudiča mu uspeva izvleči iz sebe to kristalno čisto kričanje, ki lahko para ušesa tudi s skoraj nadzvočnim sinusom. Primal Fear znova so lansirali učno lekcijo, ki je trajala uro in pol in pomeni le prvinski in resnični heavy metal. Nobenih "fake" efektov kot Rage s "sempli" (med "Dies Irae" npr, ali "delejčaknjem" V. Smolskega med "Lunatic" ter svojim solom).

Očitno je, da sta skupini idealen par za turnejo. Dolgotrajno prijateljevanje s Peavyjem je prvi razlog. Sicer pa so Primal Fear poskrbeli za Rage z vso pozornostjo. Rage so kot predskupina prišli do popolne izraznosti, kar predskupinam le redko uspeva. Imeli so "zajeten timing", ki so ga s pridom izkoristili, temu pa je sledila še dokončna devastacija Planet Musica s Primal Fear. In kadar ima predskupina "dovolj" časa na voljo, lahko odžaga repertoar popolnoma vživeto in neobremenjeno, kar je Rage v popolnosti uspelo. Prav tako je očitno Peavy v "top formi", saj je poleg dinamičnega basiranja tudi odpel vseskupaj s polnim gasom. Ah, ko bi imel keš. Takoj bi jo mahnil z avtom za njimi v Kaufbaueren na soboti koncert (05.10.2002).

To dokazuje izredno samozavest, ki jo imajo Primal Fear. Prejšnje leto, ko so ponudili mesto predskupini v tem trenutku precej bolj popularnim "otrokom jezera Bodom", so tudi ti imeli nekaj več kot uro časa, ki so jo s pridom izkoriščali. Čeprav se imenujejo "izvirni strah", pa je več kot očitno, da se ne bojijo prav nikogar. Legendi Scheppers in Sinner, ki sta zaradi svoje jeklene volje deležna velikih zaslug za to, da je nemški heavy metal dosegel takšen razcvet in zavzel prestol svetovne velesile, ki je ne ustavi prav nihče več, sta nam v svoji navezi kot srce Primal Fear pokazala znova vso neuničljivo enkratnosti tovrstne lepote.