Dio (Graz - Orpheum - 19.09.02)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Ker je reportaža nekoliko obsežnejša, je razdeljena na poglavja, tako da se boste lažje znašli in z namenom, da skrajša muke vsakomur, ki bi rad prebral le njeno "bistvo".

1. PREDKONCERTNE AKTIVNOSTI:

Prišel je ta lepi četrtek. Končno, kaj reči, fantastično!!!! Že sam razgled na zadnje sedeže v avtu in osebo, ki je sedela poleg mene me je veselil. Namreč, moja boljša polovica, glasbeno izbirčna kot sam vrag, se je odločila, da koncerta Dia tudi ona za nič na svetu ne izpusti. Izjava vožnje v Graz: "Porsche Carrera je sicer kul, sam je ful sranje, ker preveč stegne po cesti in se enostavno ne morš počas vozit z njim, pol te pa bejbe ne morjo dobr vidt skozi šipo." Samozavesten, kar se osebne lepote tiče, kot sam Arsen Lupin, nas je Dejan non-stop pridno zalagal s podobnimi razmišljanji. Skratka s skrajno resnimi pripombami, ki so se stalno vrtele okrog žensk, je poskrbel za to, da je mojo spodnjo čeljust od smeha nekajkrat močno zamajalo na svojih ležajih. Težavice smo imeli s parkiranjem in se zategadelj malo vozili "araund" (beri: krožili po ulicah Graza). No ob 18:30 smo bili na prizorišču. Temu pa je sledila logična in ustaljena poteza. Hitro "zagonit keš". Za karte (35 eur/osebo) in nato marš po majice. Seveda smo takoj zatem okupirali vhodna vrata v dvorano. "Ključarka" na vratih vhoda v halo Orpheuma, "instant" avstrijska blondinka nas je že vajena. "Poglej jih! Že spet ti, vedno ene in iste grebe za v prvo vrsto!", si je verjetno mislila. No in tudi tokrat smo se uspešno "nabili" na železje ograje, ki je ločevala oder in publiko.

2. KONCERT

2.1. Predskupina

Sceno so odprli avstrijci Firestorm. Hmmmm, v riti sem imel dva ali tri pire (se ne spomnim več natančno), in avstrijska imitacija glam shock rocka, odprtih enostavnih rifov mi je odlično dela. Pravzaprav je skupina, odeta v sadomazohistični opravi s kontaktnimi lečami svetlo modre barve v očeh, sprva na pogled delovala sila zlobno. Z glasbo so me prav presenetili. Pričakoval sem kakšno "bruhanje" namesto petja in skratka popoln bogomor. A prav nasprotno. Perfektna priredba "Wild Boys" sedaj že legendarne skupine Duran Duran, katere člani so v prvi polovici osemdesetih najstnicam predstavljali prave inkarnacije princev na belih konjih, je bila žal edina pesem v njihovem repertoarju, ki sem jo poznal. Vodja skupine je imel seveda glavno besedo. Pel je glavni vokal in igral glavno kitaro. Solaže so navadno prišle ob klasičnih izhodih iz pesmi, dve pa je sprašil tudi znotraj komadov. Fant s svojo kitaro modela Gibson Explorer nikakor ni kompliciral s solo točkami (beri: triprstno soliranje rokerja iz šestdesetih) in tako skrbel, da je udarnost obstala. Pel je visoko in na trenutke zares podobno pojokaval kot kakšen Simon Le Bon (Duran Duran). Ugajal je pogled na dekleti v skupini. Prva, ritem kitaristka z modelom Gibson SG, je bila še posebej živahna, prav neukročeno je delovala in konstantno priganjala pasivno občinstvo naj vendarle malo "zašejka". Druga, klaviaturistka, je delovala kanček skrivnostneje. In verjetno zato še bolj vzbujala sline. Ti, ti pokvarjenec, kaj vse mi roji po glavi. Vsi člani so se odlično izkazali v uigranosti skupine tudi pri izvajanju back vokalov. Torej, da Firestorm niso nobena šala so dokazali z izredno korektnim in zavzetim nastopom, kar me je šokiralo, ker od avstrijskih domorodnih skupin tega zares nisem vajen. Starejše fizične osebe - v mislih imam moške v "najvitalnejših" letih (od 40 navzgor), so seveda nad Firestorm godrnjali in vseskozi tarnali. Z izjemo enega. Ta je bil pijan kot "marajna" in ko je videl, da z Dejanom edina "pošejkavava" v prvi vrsti in ritmu "muzike za ples", začel skrajno najedati in se obešati po naju. Ne vem, zares imam očitno smolo, ampak če se najde v hali na koncertu le en težak, se bo očitno znašel vedno poleg mene. Na Motorhead tri mesece nazaj v isti dvorani me je en takle tip, ki je bil zaradi alkoholnih substanc seveda "trd kot lešnik", grabil za genitalije, medtem ko je rinil v prvo vrsto. Pol urice so Firestorm izkoristili kar se je dalo. Izzivalno, ni kaj. Vendar bo še treba piliti in "ornk" pljuniti v roke, da bo rohnelo na odru kot je treba. Zaželimo jim vso srečo.

2.2. Dio

Potem so imeli roadyji precej dolg šov. Seveda se bojijo in v celoti upoštevajo avtoriteto njegove ekselence Ronnieja Jamesa Dia, ki rad ponori, če kdaj kakšen od zvočnikov vsaj malo in nehote prdne, kot ne bi smel. No, skozi gosto meglo in ob zvokih intra so se člani skupine prikobacali na oder. "Killing The Dragon", takoj mravljinci. Uf, ta rif!!! Dio, pred menoj je Dio! 60 letni možakar, metermož, ki vriskne, da nas sleče iz kož. In tudi tokrat je bil Dio kot Dio izpred tridesetih let. Takoj sem zaznal magijo med legendo Jimmyjem Bainom (ex - Rainbow) in Ronniejem na odru. Dva dobra stara kompanjona med katerima ni nobene skrivnosti.

In še več. Doug Aldritch (ex-House Of Lords, ex-Bad Moon Rising) namreč. Ko so prešli naravnost brez pavze naprej na "Egypt (the chains are on)", znamenito klasiko z Diovega prvenca, z oguljeno Fender Stratocaster v rokah, mladenič v katerem je zapisana večnost stvaritev R. Blackmorea, J Pagea, T. Iommija ipd... Nisem mogel verjeti. Kako je snel Iommijevo solažo pri "Children Of The Sea". Igranje iz dna grodnice (os sacrum). Prelevil se je v enkraten medij. Torej čisti surovi "filing". Največ kar ti lahko glasbenik na odru ponudi (poleg dobre set liste, sicer pa je Diova set lista lahko slaba le v enem primeru. Če bi jo sestavil iz dveh plošč: "Strange Highways" in "Angry Machines", česar pa se ni bati, saj skladbe z njih vztrajno ignorira).

Na vrsti je bil Simon Wright (ex-AC/DC) s svojo solo točko na bobnih. Kmalu se je njegovemu nabijanju pridružila znana spremljava v ozadju iz opere "Carmina Burana" in Simon ni dosti ovinkaril, pač pa je na bobnih premitraljiral INSERT iz opere. Na, znova nekaj drugačnega. Bravo!

Da ne bi zazehali, je Dio po končanem Simonovem solo udrihanju vžgal publiko z "Ustaj i zavrišti!!!!" ("Stand Up And Shout"). Narod je ponorel. Dio z značilnimi gestami. Unikatno neponovljivo. Ko veš, da je Ronnie to kar je. Dec je bil v svojem elementu in oddajal je izjemne vibracije. Stalno se je rokoval z oboževalci v prvi vrsti, vsakemu posebej je namenil pogled in nasmeh. Brez slehernega kančka napuha. Ne tako kot večina pevcev, ko v sekundi preletijo prvo vrsto z "gimme five" foro in ob tem sploh ne pogledajo proti množici. Koža se mi je ježila, Dio pa je nadaljeval z "Don't Talk To Strangers", kateremu je sledila Rainbow klasika "Man On The Silver Mountain".

No vendar, kljub šoku za šokom, ki smo ga prestajali ob izjemni set listi (madona, le pomislil sem ravnokar na to in že me je oblila kurja polt)... Dougova solo točka namreč. Turkizna zdrilana, zlizana, olupljena startokasterca je bila že s samo pojavo na odru kreacija, ki je ponujala več kot le kos lesa s šestimi žicami in vgrajenimi magneti. In ko je Doug začel... To je to. Vživeto, popolnoma vživeto. Ko se človek in inštrument zlijeta v eno. Takšne solo točke ne pomnim. Ne Steve Vai, ne Victor Smolski, ne Y.J. Malmsteen... ma kakšna šolska glasbena "napiflanost", to odpade. Tu ni prostora za hladnost. Striktno preprosti prvinski občutki. Kako je fant gnetel pull offe, prašil hammering znotraj kvint, se sprehajal z arpeggioti po vratu in okraševal vseskupaj s kratkimi rafali na hitro izmišljenih rifov in izrednega lickinga ter obešanja po tremolu. Poleg je delal katarzične grimase, šobil usta, za konec pa se ulegel na tla s kitaro in skoraj uprizoril pravi seks z njo medtem, ko je izvabljal melodijo iz nje. Doug je bil v takem efektu, da je kitaro z vso silo zalučal nazaj proti svojemu ozvočenju in pod vznožje Simonovih bobnov. "Na dobila si svoje, katera je sledeča na vrsti!?!?" Tooooo, devastacija do konca!!!!

Po tem čarodejstvu, so Dio in kompanija nadaljevali z oživljanjem Rainbow ("Long Live Rock'n Roll"). Doug se je med solo točko ranil, izza levega ušesa je krvavel, poleg tega pa si je odrgnil tudi kožo s sredinca leve roke. A ni se zmenil za to. Neukročeno in do konca podivjano.

Pa dobro. Ustavite se malo fantje, mene bo zares razneslo. No in res so se. Sledili sta dve točki iz "Magica" albuma, kjer je tudi Doug lahko končno zajel malo sape. Temu je sledil veliki finale. Ultimativna norija se je pričela z drvečo jekleno Black Sabbath zapuščino "Mob Rules". Za njo je sledila popolna tišina, ki jo je prekinil tisti znani imenitni intro na klaviaturah, ki je naznanjal, da se koncert počasi preveša v svoj konec. "Holy Diver". Očitno nekaj ni štimalo. Dio je tolkel z levico po svoji stegnenici in nekajkrat zamahnil proti Simonu v smislu, da naj ta vendarle pospeši ritem, a Simon se ni pustil "motiti", zato je bilo zaznati kar nekaj nejevolje na Ronniejevem obrazu. Je Simon proti koncu nastopa opešal, v kar močno dvomim? Simonu v tem primeru kakšen kondicijski trening ne bi škodoval, ali pa enostavno ni bil pozoren na Diove geste, da naj poživi hitrost obstoječega ritma.

Uganite, kaj je Dio prihranil za konec? Sledila so nebesa in.... pekel. Da!!! "Heaven And Hell", ko se je oder zavil v črnino in je reflektor s snopom rdeče svetlobe od spodaj osvetljeval Diov obraz, da je tako Ronnie izgledal kot pravi hudič. Ahh ta grandiozni večni rif in magija Iommijeve pogruntavščine, Doug znova vživeto, po Tonyjevih stopinjah, Dio z vso močjo še enkrat zarjuje v mikrofon z Jimmyjem na svoji desni (gledano proti odru), ki vodi z basom predrefren. Ne, ne... naj se nikar ne konča! Da, le iluzija. Glavni del koncerta je bil končan.

Fantje so se vrnili nazaj in odprli dodatek z "Last In Line". Dio je bil znova nejevoljen, kar je vidno kazal z gestikulacijami. Zvok monitorjev ni bil pravi. Nadaljevali so z "Rainbow In The Dark", kjer je Scott na klaviaturah končno dobil vidnejšo vlogo. To pa je bil konec. Izpustili so klasiko "We Rock". Zakaj, ni bilo treba dvakrat ugibati. Zaradi zvoka. Dio je bil besen. Roko na srce, zvok ni bil perfekten, Diov vokal ni bil dobro slišen zaradi slabe "štimunge" in Ronnieja je žal večkrat prekrila Dougova kitara med nastopom.

Toda kakorkoli obrneš, le legende pričarajo takšno vzdušje, le zakaj nisem mogel (hotel točneje) na Huhghes/Turner dva dni nazaj, madona sem besen sam nase. To so ljudje, kot dobro staro vino. Izkušnje, samozavest, to je enostavno občutek nepremagljjivosti in večnosti. To so ljudje, ki so skreirali vse in tudi danes na odru dobesedno ubijajo s svojimi nastopi, takšno visoko ambientalno vzdušje so sposobni pričarati. Tega je danes čedalje manj. Izvirnosti, prvinskosti, razdajanja surovih občutij.

3. POKONCERTNE AKTIVNOSTI:

Za konec smo naredili tudi mi pred vrati backstagea pravi šov. Težili smo roadyjem in security guardom v Orpheumu, da želimo podpise, od teh pa so se vsi po vrsti delali neumne, brili norce iz nas, eden je rekel da se člani skupine ne počutijo dobro, drugi, da so utrujeni, tretji, da sploh ne pridejo skozi vrata backstageja, kjer smo jih čakali, pač pa nekje na drugem koncu hiše, četrti, da naj kar gremo in da ne bo nič, pa če se vržemo na trepalnice. Skratka, če bi poslušali le enega od vseh teh lažnivcev, ki je vse kar imajo plastificirane karte z nalepko backstage pass in svoj bedni napuh, bi opleli na celi črti. Tako pa se na je medtem na vsem lepem prikazal med nami Doug. Bil je skuliran. Pripravljen na vsakršno diskusijo. Seveda smo mu vsi peli hvalnice, kar se njegovega nastopa tiče. Med drugim je dejal, da je Dio zares pravi bog. Ronnie te lahko dobesedno dvigne v nebesa, ali pa trešči v pekel iz katerega se ne pobereš. Verjetno se je v backstageju po koncertu slabo pisalo Simonu, ki je prezaspano diktiral ritem med "Holy Diver" in je gotovo slišal nekaj pikrih na svoj račun s strani Ronnieja. Na skrajno neumestno pripombo od enega vročekrvnih Blackmoreovih oboževalcev, da ga pa vseeno ni čez Ritchieja in njegove Rainbow, se ni kaj prida oziral. Doug je tudi povedal, da ne more biti srečnejši, kot je sedaj, ko sodeluje z Ronniejem. No, za Dougom je prišel na spregled tudi Jimmy. Neverjetno kako dostopna oseba, nobene vzvišenosti, le pogovarjal se je s fani kot prijatelj s prijatelji. Na prošnjo, če lahko prinese kakšno trzalico, je rekel, da ni nobenega problema in da se vrne čez minutko. Tako nam jih je razdelil ducat.

No, vrhunec čakanja smo dočakali. Oseba v oguljeni temno rjavi usnjeni jakni, prav tisti originalni s katero je poziral fotografom v sedemdesetih in začetku osemdesetih. Da, sam samcati - Dio. Milan je pred koncertom dejal, da pade na kolena pred Ronniejem, če nam uspe priti do njega in izprositi njegov avtogram. In tako se je zgodilo. Milan na kolenčka pred Diom: "Dio you are a God to me!" Seveda smo vsi bolščali. Roady, ki je skrbel za Diovo "nedotakljivost" je bil v skrbeh in je ogovoril Milana: "Relax man!" Kaj hudiča, je mar mislil da mu bomo pojedli Ronnieja. In to je bil taisti tip, ki nam je v obraz lagal deset minut prej, da skupine ne bo in da se nam ne splača čakati. Ronnie se je (Milanu seveda še posebej) vsakemu od nas zahvalil, vsakogar vprašal po imenu in se pogovarjal z njim. Uaaa!! Brez zamere, še zdaj sem čisto evforičen. Znova je iz ust iste osebe, ki očitno neomajno stavi le na Rainbow in Blackmorea prišla še ena neokusna in zbadljiva pripomba: "Ali je možnost za reunion Rainbow?" Dio se je spretno izmuznil z: "Da, vedno obstaja verjetnost!" Kar se mojega osebnega mnenja tiče, bi bilo Dia enostavno škoda za Blackmorea. Ritchie je dobesedno preprimitiven za Ronnieja. Če pogledamo le poezijo, ki jo piše Ronnie. Dio vlada! Medtem, ko se je Ritchieju dokončno skisalo v možganih ob svojih zadnjih vodenih pustolovščinah s svojo Candice. Ma kakšen Rainbow reunion? Kar je bilo, je bilo. Spomini so lepi, naj takšni ostanejo. Vsa zapuščina skupin Elf, Rainbow, Black Sabbath (v zgodnjih osemdesetih) je inkarnirana v zasedbi Dio, ki je edina vredna tega nasledstva. Vse člane smo "urajmali" in tako pokazali jezike varnostnikom Orpheuma, ki so nam lagali v obraz le zato, da se nas čimprej rešijo in jo tako lahko pobrišejo domov spat.

4. POGOVOR Z JIMMYJEM BAINOM:

Medtem, ko smo mi kot nadležne muhe katarzično obletavali Ronnieja, se je Anja pogovarjala z "enim tipom" (kot ga je opisala, po njunem končanem druženju). Sedeč na barskem stolu in za šankom malo stran od backstageja, se je Anji, ki je strastno vlekla izvlečke svojih Galouisses rumenih, pridružil na cigareto sam samcati Jimmy Bain. Anja ga ni prepoznala, bil je odet v vetrovki in oguljenih kavbojkah, kot nekakšen pajac in pravo nasprotje Jimmyju izpred slabe ure na odru (zato ga je Anja opisala kot "enega tipa" po koncu pogovora).

Jimmy: "Od kod prihajaš?"
Anja: "Iz Slovenije, ex-Yuga."
Jimmy: "A na meji z Madžarsko?"
Anja: "Ja, pa na meji z Avstrijo, Italijo, Hrvaško."
Jimmy: "Nekaj se je govorilo, oziroma mislili smo, da bomo v okviru zdajšnje turneje prišli igrat na Hrvaško, pa je ne vem zakaj odpadlo."
Anja: "Škoda. Hrvati so dosti bolj topel folk. Ti Avstrijci so hladni in zadrti kot svina!"
Jimmy: "Ja. Danes, ko sem se šetu po mestu (Graz), so vsi tako čudno buljili vame (naredi tipično grimaso). Sami neprijazni, zategnjeni obrazi. Ful sem imel slabe občutke." (Jimmy se je pri tem očitno zasekiral, v smislu: "Ali je z mano res kaj hudo narobe, ali izgledam zares kot kakšen zombi?")
Anja:"Ja, ja poznam to."
Jimmy: "A greš potem danes že nazaj?"
Anja: "Ja, ker je le dve ure z avtom do doma. Z unim folkom tam sem prišla (pokaže s prstom)."
Jimmy: "A oni tam, so pa familija?"
Anja: "Ja." Jimmy: "Tisti otrok je med koncertom (pokaže na Milanovega Lemmyja) stalno pel. Neverjetno. Vsa besedila je znal. Potem pa še njegova mami zraven." (Jimmy ob tem ni mogel skriti svojega navdušenja)
Jimmy: "A imate v Sloveniji same take fajn bejbe kot si ti?"
Anja (kot svetovni prvak v sarkazmu): "Jest ne poznam nobene."
Jimmy (kot prekaljen lisjak): "Ja, ja nakladaš... grem stavit da so!" (Kar se slednje Jimmyjeve pripombe tiče, se z njim v celoti strinjam. Jimmy pomoli Anji pod nos iz vrvic narejeno zapestnico in jo prosi naj mu jo zaveže okrog roke)
Anja (kot triletnemu otroku): "Ja, kje si pa to dobil? Pri kakšnem latino američanu?"
Jimmy: "Ne, pri enem Indijcu. Samo ne zategni preveč!"
Jimmy: "Danes je bila dvorana tukaj v Grazu zares čudna. Ni bilo tako dobro. Bedno je, če ne moreš vzpostavit pravega kontakta s publiko. Oder je bil preveč dvignjen in treba je bilo preveč dol bult, kar se kontakta s publiko tiče. No vseeno smo tudi danes uživali."
Jimmy: "A včeraj je bilo precej bolje. Gledalo nas je 2000 ljudi!" (Jimmy je imel v mislih dunajski Planet Music) (medtem pristopi k njima oseba moškega spola malo firbec past)
Jimmy: "Ali je to tvoj tip?"
Anja: "Mah, ne. Un tip, ki ves evforičen ravnokar skače okrog Ronnieja z zeleno mapco v rokah in teži za podpise, je oseba po kateri sprašuješ."

Nato pride (znova) neka druga oseba moškega spola in poseže v dialog s prošnjo za avtogram Jimmyjev. Fante je bil prizadet. Poleg tega, da je bil slep, je imel težave tudi z motoriko, pa tudi psihologi, bi ga prišteli med "nenormalne" glede na njihovo poznavanje behavioristike (kakšna fantastična znanstvena skovanka). Skratka dečko se je preblizu spogledoval z vrčki piva, kar se je odražalo v njegovi vsesplošni sitnosti in izsiljevanju na račun hib njegovega fizičnega telesa v smislu: "Spustite me naprej, jaz sem prvi vsepovsod, kaj ne vidite, da sem siromak, invalid, ubožec???!!!!" Tako si je prisvojil z opletanjem svoje bele palice in "kotrkalikanjem" samega sebe po dolgem in počez, celoten prehod od backstageja do glavnih vrat v Orpheum in ga spremenil v lastno avtocesto. Tudi Ronnie in Simon sta se ga komaj otresla. No, ko se ga je otresel tudi Jimmy, se je dialog lahko končno nadaljeval.

Jimmy: "Kakšno neumnost sem naredil. Slepemu sem se podpisal!"
Anja: "Mah ja, saj je vseeno. Ful mu pomen. On te sliši, zaznava vibracije, ve da ne blefirate in da ste iskreni. Da igrate "ven iz popka"!" (vprašanje kolk je tisti tip zares vedel o iskrenosti, ker je še zase komaj vedel, toliko se ga je "nažlampal")
Jimmy: "Ja, igramo iz srca, iz tega, onega, iz česarkoli pač že praviš. To je itak vse kar znam. Da dobr špilam."
Jimmy (je zvito preklopil na svojo ljubšo tematiko): "Kolk časa si že z njim?" (mislil je name, mar sem bil Jimmyju rahel "pain in the ass"?)
Anja, ki ji je razumljivo godil trenutni status težko osvojljive trdnjave, je zato silno skoparila s posredovanjem natančnejših časovnih datacij, zato je odgovorila kratko, a splošno: "Ful."
Jimmy: "A tako. Jaz sem pa že drugič poročen. Sedaj v drugo sem zdržal šest let, na pa se bom glihkar znova ločil."

Jimmy je Anji dal dve karti "Aftershow party ticket - Dio Tour 2002" in jo vljudno povabil, da gre s skupino naprej "pohajkovat". Skratka Jimmy mi Anje ni uspel odpeljati.

Tako razburljivega pred, med in po koncertnega dogajanja ne pomnim. Kaj vse nas še čaka na bodočih izletih. Upam, da čim več takšnih trenutkov. To je bil "čisti entertejment". Za Dia pa upam, da bo kaj kmalu prikolovratil v bližino Slovenije, saj snuje že izdajo naslednikov albuma "Magica". Temu pa logično sledi zopet nova turneja, pa nova in nova... skratka, uf kako je življenje lepo.

5. DIO SET LISTA (19.09.2002, Orpheum, Graz):



Intro
-------------------------------------------------------
01. Killing The Dragon
02. Egypt
03. Children Of The Sea
04. Push
05. Drum Solo (S. Wright)
06. Stand Up And Shout
07. Rock'n'Roll
08. Don't Talk To Strangers
09. Man On The Silver Mountain
10. Guitar Solo (D. Aldritch)
11. Long Live Rock'n'Roll
12. Lord Of The Last Day
13. Fever Dreams
14. Mob Rules
15. Holy Diver
16. Heaven And Hell
-------------------------------------------------------
17. Last In Line
18. Rainbow In The Dark
19. We Rock (uvrščena na set listo, a ni bila odigrana)