Vanden Plas (Spritzehaus- Frankfurt Am Main - 16 - 17.10.02)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Nore počitnice, tri dni dopusta in gasa, čas ni ovira, distanca še manj. Gremo. Štirje osebki, dva para in en clio. Prva hitra postojanka, Jesenice. Denar zamenjan in jutranja kavica je odlično dela .Sploh je bil imeniten in obiska vreden moški WC, kjer je bila stena nad pisoarji okrašena z golo pohotno blondinko v vseh možnih pozah razkazovanja svoje ženskosti.

Avtoceste so bile nabite vse mogoče pločevine, izsiljevanje dvoklopnikov pa očitno nekaj čisto normalnega. Za razliko od Avstrijcev vozijo Nemci precej bolj energično. Karlsruhe. Nebo je potemnelo, svinjsko se je ulilo. Dan je prešel v noč, pojavile so se zgostitve na cestišču, ura 18:00. Nam bo uspelo pravočasno? Zares smo zelo "na knap" prilezli v Frankfurt, kjer smo se izgubili, kot je bilo pričakovati. Izvoz je bil pravi, a potem smo se izgubili v stranskih ulicah in, hudiča, noben Nemec ni znal vsaj približno povedati kje je ta Grosserichter Strasse v Sachenhausen četrti. Sachenhausen je del mesta, kjer so urejeni kafiči. Uličice so prirejene le za pešče in kafič poleg kafiča. Super. Od takega, kjer lahko celo noč pohaš in poslušaš reggae, do pravega Rock Caffeja (kjer seveda tudi lahko pohaš), kjer ti zavrtijo legendarne Doorse in podobno, do "milijon" pivnic. Zanimivo je da sta nam, ko smo se znašli po kartah in prišli v neposredno bližino cilja, kraj greha opisala najbolj natančno nek američanček in lastnik Kebab okrepčevalnice, medtem ko so domorodci izpadli zelo neuko, ali pa so se nalašč delali neuke. Problem je bil parking. Naš avto je bil tri dni parkiran na mestu, kjer bi bilo treba plačevati parkirnino. V ozki uličici s stanovanjskimi objekti, kjer se z ulice sliši dobesedno vsak prdec in je nekaj mamk skozi okna in z balkonov sumljivo pogledovalo na pirate spodaj, ki se ravno zalagajo z piksnami laškega in žrejo iz raznovrstne palete konzerv ter drobijo hlebec kar sredi ulice. A se sploh nismo zmenili za to, zaklenili avto, vzeli evre in ostali entertejment ter jo mahnili proti Spritzehausu. Ha, tu smo. Dva plakata zunaj s sliko, ki krasi ozadje naslovnice Vanden Plas "Spirit Of Live" in katere avtor je pevec skupine Andy Kuntz nas je sila osrečil. Takoj se je bilo treba slikati pred vhodom. Zvoki sound checka so prebijali zidove in ravno v trenutku, ko smo se pripravljali na strašno fotografijo, je skozi vrata izstopil človek znanega obraza in kramljal po svojem mobitelu, ciničnega pogleda in šlo mu je precej na smeh. Günther Verno (klaviature) v "šuškavi" trenirki in belih supergah si je mislil: "Lej entuzijaste, gotovo bodo naredili pravo štalo danes!"

Medtem, ko sta se Alen in Mateja vrnila po zaloge pira k avtu, sva z Anjo "vdrla" v notranjost kluba. "Vratarka" (taka mama bolj zajetnega izgleda) je zahtevala piškavih osem evrov vstopnine in spotoma najini zapestji okrasila s štampiljko. Naročila sva dva velika "lešnika" (mešan pir svetlo + temno). Uaauuu kakšen filing, domač. Folka skoraj nič, oder kot v našem Orto baru, šanki in barski stolčki poleg odra. Klub lično urejen. Očitno, že po imenu sodeč, pa tudi po urejenosti, je klub moral nekoč biti gasilska postojanka. Po stropu so bile razobešene cevi, gasilske čelade, sekirice in ostali gasilski entertejment. Skulirani postavni desc, pravi orjak za šankom je močno spominjal na Buda Spencerja (tudi po faci). Veliko pivo je bilo fantastično, ravno prav hladno in je perfektno teklo po grlu. Člani skupine so se sprehajali po klubu popolnoma sproščeno in se zabavali z ljudstvom. Mimogrede se nama je pridružil Ties. Fant, ki ureja uradno spletno stran skupine in ki se je poln entuzijazma takoj evforično odzval na moje maile, v katerih sem ga prosil za čim bolj natančne podatke o lokaciji, sceni ipd... Ties spremlja skupino praktično od samega začetka in logično ni kazal posebnih emocij ob tem dogodku. Scena je bila meni zares interesantna, no očitno je v Nemčiji nekaj čisto običajnega. Vanden Plas igrajo v klubu velikosti "meterxmeterxmeter". Ljudje so se posvečali bolj pivu kot bližajočem se nastopu. Kot da se nič ne dogaja. Ko so naštelali še Andyjev vokal, je bilo vse pripravljeno. Ob zvokih intra so se fantje spravili iza šanka na oder. Uf, kakšen šok. Odprli so koncert s pesmijo "Push". Udarna pesem s prvenca in izjemnim prehodom pred refrenom, ki po ritmu potegne na Judas Priest "Desert Plains". Ampak ljudje so lepo še naprej zavzemali položaje na barskih stolčkih in kazali značajske lastnosti popolne umirjenosti. Seveda se nisem mogel zadrževati. Anjo, ki je vedno nekaj posebnega pri tem in je zopet kao skrajno skulirano počasi vlekla čike in srkala svoj pir, sem pustil pri šanku blizu vhodnih vrat in se s pirom prestavil za šank iz oči v oči s skupino. Kdo se je najbolj zviral? Trije slovenceljni zopet. Tako sem se zviral, da sem prevrnil s komolcem natakarjev osebni kozarec piva, ki je zgrmel na tla in seveda... naprej veste, kaj se zgodi s takim kozarcem in pivom. Prava katastrofa. Vprašal sem koliko sem dolžen, tip je zamahnil z roko, naj vendar ne kompliciram.

Nastop je bil v bistvu ogrevanje za 19.10.2002, ko naj bi skupina nastopila na festivalu v Leipzigu. Set lista je bila seveda izjemna, pri Vanden Plas set lista sploh ne more biti slaba. Skupina je vžgala v prvi polovici koncerta starejši arhiv. Sledile so pesmi "Into The Sun", "Iodic Rain", "We're Not God" in imenitni progresivnež "Soul Survives" s prvenca. Skupina se je hudo zabavala. Thorsten je imel strašen image. Veste, tisto egipčansko bradico, lase pa je imel spete v "figo" kot kakšna stara mama. A je ful vžgalo. Andreas Lill se je postrigel in če poba ne bi sedel za svojimi turkiznimi bobni, ga ne bi nikdar spoznal. "Soul Survives" je bil nedvomno prvi vrhunec koncerta. Zvok perfekten. Očitno je, da vlada v klubu perfektna akustika. Miks pult je bil v tem majhnem prostoru postavljen skoraj za točilni pult. No tri metre od odra, tako da so si člani in šefe mešalne mize lahko mežikali in dovolj so bile geste obraza, da so se sporazumeli glede morebitnih popravkov zvoka in posebnih želja članov Vanden Plas.

Po bravuroznem zaključku desetminutne umetnine, so nas Vanden Plas naprej podžigali z udarnejšim in glede na "Soul Survives" enostavneje grajenim "Rainmaker". Temu pa je sledil "venček" pesmi z njihove zadnje plošče "Beyond Daylight". Prvi dve sta bili udarni "Nightwalker" in "Cold Wind", temu pa je sledila ena najimenitnejših Vanden Plas kompozicij "Healing Tree", s katero so se umirili, a vzdušje močno dvignili, posebej zaradi izredno vživetega Andyjevega pristopa. Takoj za njo so uprizorili pravi tornado s "Free The Fire", kateremu je sledil še en desetminutnež in drug progresivni vrhunec "Beyond Daylight". Ta venček pesmi je bila praktično dobra tretjina celotnega koncerta. Zanimiv je bil vrstni red v set listi. Na začetku zgodovina in v druem delu eden za drugim sami rafali z zadnje plošče. "Beyond Daylight" je imel sploh dolg fantastično in fanatično zimproviziran izhod, ki je potrdil izjemno uigranost skupine in medsebojno poznavanje kolegov v bendu.

Hecno. Po koncertu so se fantje pravzaprav sprehodili tri metre, med sestopanjem z odra za šank in ko se je bilo treba vrniti za dodatek. Pogrešal sem pesmi s plošče "Far Off Grace". Vanden Plas so uslišali mojo željo in začeli dodatek z "I Can See", kateremu je sledila "Far Off Grace". Koncerta je bilo tako konec. Uigranost skupine je neverjetna, med nastopom ni bilo slišati niti enega kiksa. Günther in Stephan sta briljirala v svojih skupnih pustolovščinah igranja večglasnih tercetnih harmonij. Ritem sekcija dobesedno ubija. Kakšno delo, na prehodih podkrepljeno z izvrstnim vpletanjem dvojnega bas pedala. Andreas je eden tistih bobnarjev, ki igrajo s celim telesom, le redko ga lahko ujameš, da prekriža palčke. Denfanje po činelah pa je tako ali tako postala stalnica v heavy metalu. Je tudi eden tistih "veselih" bobnarjev. No, izraz na obrazu med nastopom mislim. Stalno se smeji. Nasploh je bilo čutiti kako se skupina zabava na odru, kako se člani med seboj perfektno ujamejo, dopolnjujejo in seveda razumejo delo drug drugega, pravzaprav zaznavajo drug drugega. Nič pa ne bi bilo z Vanden Plas brez Andyja, ki je inštrumentalistom, ki so sicer šponali sila vživeto, pristavil tisto popolnost. Skupini je vdahnil dušo. Na trenutke se je razbesnel ("We're Not God"), mirnim delom v pesmih "Healing Tree", "Soul Survives", "Beyond Daylight" je z izrednim občutkom prilagodil glas. Še posebej pa je ugajala njegova igra na odru. Vendar je skupina imela še precej rezerve. Eno je bil majhen oder, kjer moraš zares paziti, da kam ne "prbiješ" z butico, saj te k temu lahko privedejo že najmanjši premiki iz izhodiščne točke. Tak problem je imel Andy, ki se je nekajkrat spretno ujel za kovinski drog ob šanku nasproti odra, ko je izgledalo, da hoče fant kar poleteti. Drugo je publika. Malo ljudi je bilo. Pravega odziva s strani publike med nastopom ni bilo, čeprav je Andy ves čas podžigal in priganjal ljudstvo tudi k drugim aktivnostim, kot je le pitje piva. Skupina po besedah Tiesa izredno rada nastopa v takšnem ambientu kot ga ponuja Spritzehaus, prav tako se zelo dobro razume z lastnikom kluba. Ties je napovedal, da bodo 17.10.2002 ljudje klub gotovo napolnili v višjem številu in da bo zatorej jutri večja norija v Spritzehausu.

Po koncertu sem spoznal še nekaj zanimivih ljudi. Občutek je bi izjemen. Kot bi jih poznal celo večnost. Pa tudi s člani skupine sem, kar se tega tiče, čutil nekakšno usodno povezanost. Andyjeva poezija se skozi melanholijo glasbe Vanden Plas ne bi mogla bolje izražati. To je poezija, ki ponuja precej več kot je zaznavanje sveta s pomočjo vseh vrst receptorjev, ki smo jih razvili tekom evolucije. Seveda je govora o višjih duhovnih sferah, o potovanju z astralnimi telesi, o večnosti, o reinkarnaciji,.....

Tino mi je razložil natančne lokacije cd-shopov v centru Frankfurta, njegov kolega (pozabil ime) pa je bil silno fasciniran nad nami in nas vse po vrsti častil veliko pivo: "Če ste prišli 800 km daleč, si zaslužite pivo. Brez komentarjev prosim!" Alen in Mateja sta imela s seboj celo rjuho z originalnim napisom Vanden Plas. Celoten entertejment smo razstavili kar na odru in člani so posamič prihajali ter se podpisovali. Andy pa nam je namenil še posebno pozornost. Seveda nas je tudi on častil s pirom. Andy je pravil, kako ga je strah razglabljati o smrti in življenju zadnje čase. Andyjeva poezija z zadnje plošče "Beyond Daylight" se je skoraj izključno nanašala na njegovega očeta. Dva tedna po izidu plošče je Andyjevega očeta srčna kap odnesla v večna lovišča. Dec je bil zdrav kot riba ves čas. Potem pa iznenada fršlok. Zatorej se nismo utapljali v brezizhodnosti filozofije življenja in smrti, pač pa se predajali bolj veselim tematikam. Andy je tudi obljubil, da nas drug dan uvrsti na guest listo. Na prošnjo, če bodo drugi dan igrali "How Many Tears" je odvrnil, da bo govoril s člani skupine in da obljubi, da se bo poskušal dogovoriti tudi za izvedbo te pesmi. Po pristnem kramljanju nas je vseskupaj povabil na večerjo v bližnjo italjansko restavracijo. Valjda nismo rekli ne.

Spritzehaus se je praznil, zanimivo, Andy je ostal ves čas z nami in skupaj smo odkorakali proti restavraciji. Seveda smo bili vsi štirje Slovenci pod vplivom alkohola. Tako da kratkotrajni zapis spomina ni deloval kot bi si želeli. Zato smo pogrešali nekaj stvari, katere smo pospravili in so bile na varnem ter jih zato nismo pogrešali in obratno, pogrešali nismo stvari, ki niso bile na varnem. Tako je Alen pogrešal svoj fotoaparat, pospravila pa ga je Anja v svoj nahrbtnik in tako sem pogrešal jaz svoj nahrbtnik, ki ga je nevede na hrbtu nosil Alen. Zato sem panično obrnil smer nazaj v Spritzehaus, kjer nisem najdel nahrbtnika, našel pa sem flomastre in ostali entertejment z avtogrami, ki smo ga pozabili v klubu. Nazaj grede se mi je tako mudilo žret, da sem začel teči. In ko si nabit je težko dvigovati svoje krače v bulerjih, zato sem se zvrnil in treščil na tla kot kanta. Na srečo so bili tlakovanci gladki, sicer bi večji koeficijent trenja bil krivec, da bi mi veselo posnelo kožo z dlani. Madona sem bil trd kot lešnik in sem pribil na kolena, ampak ko si trd tako ali tako ničesar ne čutiš.

Sedeli smo na samem pročelju mize. Prišli smo med zadnjimi, seveda nas ni nihče pričakoval, zato je Andy razložil situacijo. Andy in Günther sta sedela skupaj. Vsi so večinoma pili, Andy pa si je naročil obilno večerjo. Za predjed je načel rukolo z več vrstami sira. Anja je sedela poleg Andyja in ta ji je vljudno ponujal hrano. "Na poskusi malo tega!" in "Ali bi malo vina?" Seveda je Anja naročila natanko isto jed. Andy pa je že prešel na glavno jed in jo zopet pridno zalagal z grižljaji. Sedaj je fant prešel na biftek. Vendar kako je človek z užitkom jedel. Počasi. Istočasno sta se z Guntherjem silno zabavala. Očitno je, da ti ljudje res uživajo življenje. In takšnih ljudi v tem delu Evrope ni veliko, saj na zahodu vlada logika, čas je denar.

Medtem je Mateja opešala in zaspala za mizo. Tako trdno, da je nismo mogli zbuditi. Andyja je močno zaskrbelo, medtem ko ga je Alen miril, da se to itak zgodi po trikrat na teden in da on to pozna in da ni treba sedaj delat nevemkakšne panike. Vseeno sta Andy in Alen prijela Matejo in jo z družnimi močmi odnesla do avta. Andy je odvihral nazaj v restavracijo, mi pa spat v avto.

Seveda sem zdržal tri ure. Ob šestih zjutraj sva z Anjo vsa zverižena pobrala punkle iz avta in jo mahnila v bližnji Youth Hostel (18 eur/na osebo za noč, zajtrk vračunan, brez študentskega popusta). Ta Youth Hostel je bil pravi zahodnoevropski samostan. Osemposteljne sobe s pogradi. Punce in fantje ločeni ne le po sobah, pač pa celo po nadstropjih. Konzervativizem brez primere. Tako so mi delali družbo Japonci in nek zajedljiv Američan iz San Francisca. Glava me je bolela za znoret, z enormnimi količinami mrzlega piva sem si uničil červesno floro, tako da sem postal eden pogostejših obiskovalcev WC školjk Youth Hostla. Čista fešta. Ko sva prišla k sebi, sva popoldne odkolovratila proti centru mesta. Ljudje se seveda večinoma zadržujejo po trgovinah, kafiči so pa prazni. Kakšno nasprotje s Slovenijo, čeprav je splošni trend pri nas orientiran v popolnoma isto smer. Mesto je tako izumetničeno, ljudje tako prazni, izgubili so še sleherni kanček dostojanstva v brezmejnem prostituiranju za denarjem. Hej, mar je to naša prihodnost? Zaželel sem si državljanov Republike Slovenije, čeprav vedno nekaj pljuvam čez njih. No kot večino v Frankfurtu je tudi mene pomirila materijalna potešitev, ko sem izpopolnil svojo zbirko Uriah Heep plošč s takšnimi izdajami, ki ne bodo nikdar našle mesta na policah slovenskih trgovin (kar je izšlo v njihovi samozaložbi po letu 1998).

Ura je bila pozna. Bližal se je Vanden Plas koncert II. Takoj, ko smo prestopili vrata Spritzehausa, sem začutil drugačno vzdušje. Temu je botroval precej večji obisk. Fantastično, končno se je še nekdo poistovetil z nami in družno prišel meketat. Tokrat je zvončkljajoči Alen (glede na njegovo zbirko zapestnic po rokah) zamenjal majico "Dream Theater" s "Skid Row", tako je vzbudil pozornost pri neki američanki, za katero se je izkazalo, da je bivša punca Jeffa Platea (bobni, Savatage), seveda je imela Savatage majico, hecno jaz tudi. Ta punca je v dveh dneh na obeh koncertih poškljocala vsega skupaj skoraj štiri filme.

Ob šanku se mi je pridružil Tino in v malo daljši debati sva izmenjala nekaj pogledov glede okoljevarstvene politike zahodne Evrope in začuda, dečko je stresel par takih iz sebe, da sem jaz kar pobuljil. Zelo je bil kritičen do sedanje puščave, ki so jo ustvarili Nemci, vendar me je v isti sapi tolažil, da so tudi v Nemčiji deli narave, ki so še vedno popolnoma neokrnjeni. Tino dela v računalniški firmi kot oblikovalec reklam. Zato pomaga Vanden Plas pri oblikvanju bookletov in naslovnic CD-jev. Tokrat smo finančno bolj skoparili, seveda smo morali kupiti majice, uaaa super majice, dostopne cene, po ugodnih cenah pa se je dalo kupiti tudi vse Vanden Plas CD-je. "Spirit Of Live" za osem eur (manj kot dva čuka), pri nas stane povsod čez tri jurje. Torej, skupina je odigrala popolnoma enak repertoar kot dan poprej, le da je pesmi v prvem delu set liste (do pesmi z "Beyond Daylight") odigrala v malo drugačnem vrstnem redu.

Tokrat je skupina dobila željen odziv avditorija. To so fantje začutili in koncert drugega dne je bil v celoti odigran v višji predstavi. Zlasti je šel na ful Andy, ki je zares pel fenomenalno ter s čistimi močnimi polnimi in dolgimi screami perfektno improviziral. Günther in Stephan sta ga perfektno krila z back vokali. Med "Soul Survives" je Andreasu razneslo desno palčko, tako močno je udrihal. Ne le to, vsi so pristopili še bolj vživeto. Andreas je tudi vrtel palčke (prejšnji dan jih ni). Kemija enostavno deluje. Kako sploh lahko zafušajo? Seveda se v reportažah vedno najbolj posvetim kitaristom. Stephan uporablja na koncertih dve kitari. Ena je Yamaha Pacifica (barva: naravni les) s tremolom "na fedre", druga je višnjevo rdeča lepotica, ki zna biti celo izdelana po naročilu, doma pri kakšnem mojstru. Stephanov riffing, fantastično. Solaže, z dušo, zategovanje strun, svetlobni arpeggioti, kristalno čisti. Mezinec leve roke dela sto na uro. Talent in šola v ravnovesju. Uf, z jajci. Perfektno sta se dopolnjevala z Güntherjem, nekajkrat izsilila dodaten krog skupnih tercetnih harmonij in to je bil še en dokaz vrhunske uigranosti skupine. Andyjevo podžiganje publike je ta dan naletelo na plodna tla. Narod se je odzival z vzklikanjem: "Vanden Plas, Vanden Plas....!" in z dvigi rok. Andy je nekajkrat dobesedno zaslemal s svojo čupo, ki je tokrat ni imel spete v čop. Med dolgimi solažami svojih kolegov v daljših progresivnih srednjih delih pesmi, se je zabaval s steklenico vode ali pa je preprosto skočil iz odra, da si malo oddahne.

Po dodatku so fantje odšli skozi vrata za točilnim pultom in zapustili prizorišče. Narod pa je še kar norel in hotel še in še. Na oder so se vrnili Günther, Andy in Stephan. Hm, le kaj bi to znalo biti. Brez ritem sekcije si ja izgubljen. Kje pa. Andy je napovedal "How Many Tears" posebej za štiri osebe, ki so bla, bla... No hja, smo pa res bili face, ni kaj. Po jazzy Güntherjevem uvodu je ritem narekoval seveda Stephan, Andy pa se je znova vživeto pridružil na vokalu. Pesem, ki je sicer dolga osem minut je bila razumljivo skrajšana, a odigrana na poseben način v še nikdar slišani unplugged verziji.

Vanden Plas. Člani "ne živijo" (gledano s stališča, da je preživetje odvisno od denarja) od glasbe, vsakdo izmed njih je redno zaposlen. A glasbo delajo z dušo. Stastno in z ljubeznijo. Perfekcija se že tako kaže znotraj kompozicij, v živo pa še posebej. Čutno in zvokovno brezhibno. Iz čistega užitka in veselja. Nobenega siljenja. To je zares užitek gledati. Takoj, ko bo mogoče odrinem znova na Vanden Plas, pa če bo treba vzeti teden dni dopustaaaaaaaaaaaa!!!

Potem sem poskušal malo pokramljati s člani skupine. Težko so dostopni, prav tako pa niso ne vem kakšni jezikoslovci in v angleščini so le s težavo parirali. Andreas je vprašal, zakaj se raje nismo odločili za obisk skupine v soboto (19.10.2002) v Leipzigu. Dobro kako se izmuzniti temu? Rekel sem, da je dlje, vendar to je bil slab izgovor, ker ni bistvene razlike v oddaljenosti Frankfurta in Leipziga iz Ljubljane, bolj tehten razlog sem našel v tem, da se splača, če greš enkrat tako daleč obiskati skupino, če igra v istem mestu dva dni zapovrstjo. Po koncertu sva morala z Anjo do dveh zjutraj pridrveti v Youth Hostle. Kakšna staro evangeličanska fora je zopet to??? Ker ti po tej uri ne odklenejo več vrat v tem klinčevem Youth Hostlu, fantastično. Ravno, ko se je rajanje začelo v Spritzehausu, sva se midva morala pobrati nazaj v zapor. Treba se je bilo spočiti za pot domov. Alen in Mateja sta imela še celi šov s člani skupine.

Drugi dan smo ob 13:00 obrnili proti jugu. Seveda smo se izgubili. Z Anjo sva postala vidno nervozna, zato je vajeti v roke prevzel izkušeni Alen, tokrat smo se vračali po poti mimo Nurnberga nazaj proti Munchnu in pravac Slovenija. Vmes nas je prerešetala toča, vreme je bilo zares divje; sonce, potem se uščije, naslednjo sekundo pa zopet sonce, miljon mavric. Skratka te tri dni smo imeli znova čisti entertejment. Tako zdaj sem pa finančni siromak in koncerti so postali začasno le moja tiha želja.

Vanden Plas set lista (16. in 17.10.2002, Spritzehaus, Frankfurt Am Main):

-------intro 1------------------------------------
1. Push
2. Iodic Rain
3. Into The Sun
4. We're Not God
5. Soul Survives
6. Rainmaker
-------intro 2------------------------------------
7. Nightwalker
8. Cold Wind
9. Healing Tree
10. Free The Fire
11. Beyond Daylight
-------------------------------------------------- dodatek 1
12. I Can See
13. Far Off Grace
-------------------------------------------------- dodatek 2
14. How Many Tears (odigran le dne 17.10.02)
==================================================