Saxon (Salzburg - Rockhouse - 04.04.03)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Hopla konopla, spet smo strašili okrog pol šestih popoldne pred durmi Rockhouse-a. Medtem, ko sem v prvem nadstropju, kjer imajo eno od uradnih ekspozitur za "OE tickets", kupoval karte za Iron Maiden in sem odšteval mastne denarce, sta se mimo vrat po stopnicah navzdol od nekje odkotalila Biff in Doug, seveda naravnost v naročje kolegom spodaj, ki so jih čakali pred tour busom. Pred tem so dodobra zaslišali tudi vedno zadržanega Fritza Randowa, o tem kako je bilo s Sinner na nedavnem festivalu v New Jerseyu. Fritz je šokiral prisotne z izjavo, da on sploh ni šel v ZDA in da ga je za ta posebni dogodek, nadomestil Klaus Sperling (Primal Fear) za bobnarskim stolčkom, ki pa se je zanimivo, zaradi obveznosti odpovedal svojemu bobnanju s Primal Fear na turneji s Halfordom (Primal Fear bodo predskupina), ki se bo pričela v sledečih dneh aprila (tole reportažo pesnim na 16. 4. 2003) in bo namesto njega priskočil na pomoč Randy Black (Annihilator, Rebellion). Seveda Klaus ostaja stalni član Primal Fear v prihodnje (uradno potrjeno).

Torej Biff je na direktno pripombo, da Saxon niso bili tisti pravi Saxon, ko smo jih gledali v Münchnu, diplomatsko in zvito ter v svojem slogu tipičnega cinika preprosto odvrnil: "Ah, verjetno sem bil bolan!"

Tanqueray, Salzburžani, mladci in mladenka. No, da takoj obdelam pripadnico nežnejšega spola. Punca je poleg tega, da je nadvse vešče in spretno vihtela bas, seveda zbujala s svojo ženskostjo na odru ravno toliko pozornosti, da stari mački, ki smo neskončno nerazumni do novih trendov nismo zaspali ter tako veselo predli in cedili sline ob dobrem razgledu. Da ne bom pristranski izpadel. Res, da crossover folk elementov s klasičnim metalskim "eighties opened rifingom" ni prav nič po mojem okusu, pa so Tanqueray skupina, ki me je izredno pozitivno presenetila. Tistega večera je prav gotovo v dvorani pridobila še kakšnega fana Skyclad ali Fiddler's Green več pod svoje okrilje, da o bučni podpori domačinov v prvih vrstah, z izjemo nekaj zmedenih slovenceljnev, ki so čakali na možgansko nevihto in legendarne saksonske bojevnike v nadaljevanju, ne govorim. Tudi z moje strani so si takoj pridobili simpatije, pa nisem pred tem spil nobenega pira. Možakar z violino in violinskim lokom (violinist) in drugi možakar, ki je vodja skupine (pevec in folk kitarist obenem), sta se prikazala na odru v škotskih kiltih, lead kitarist s štromarco pa je bil odet v ťlooseŤ opravo (bolj po thrashersko) tako, da je že sam image članov skupine pričal o čelnem trku metala z etnom. Dvojne harmonije violinista in glavnega kitarista? Spoštljivo. Zvok? Za predskupino vsega zavidanja vreden. Popolnoma nobene zvočne škripancije nismo bili deležni. Gibson Flyin' V je skrbela za okusno skladanje akustike in elektrike. Pevec je namerno izkrivljal akcent v verzih, kot je to značilno za kakšnega Iana Andersona pri Jethro Tull (verjetno še danes nepremagljivega humorista na svetovni rock sceni). Vokal bo vseeno moral malo še izpiliti, čeprav si verze v pesmih že zna uspešno polagati. Skupina v glasbo po večini vpleta irske in škotske folk elemente (ali pa anglosaksonske, saj se boste že sami znašli naprej). Skratka zveneti mora po keltsko, pa so srečni. Skupina je že izredno uigrana in glasba, ki jo piše ni lahek zalogaj. Znotraj svojih točk večkrat spretno obrnejo ritem na glavo, ob tem pa skrbno zabelijo vseskupaj s paleto keltskih tercetnih melodij, ki so obvezno vpete v uvodnih in izhodnih delih pesmi. Za te sta družno skrbeli električna kitara in violina. Seveda pa je glavni motor izvrsten bobnar, ki se je izkazal za daleč največjega garača v skupini in me presunil s svojim širokim repertoarjem raznovrstnih prehodov in vpletanja dvojnega bas pedala v glasbo. Vrhunec je bila skladba Johnny I Hardley Even Knew Ya, kateri so prideli celo rahlo sapico countryja. Sramovali pa se niso niti uporabe ritmov polke kakšnih tipičnih svojih avstrijskih jodlarij. Skratka Tanqueray so vredni pozornosti in imajo gotovo velik potencial v prihodnosti, če bodo vztrajali na zastavljeni poti.

Brainstorm so že dokaj znano ime na sceni, zahvaljujoč uspehu njihove zadnje plošče "Metus Mortis" ki so jo tudi tokrat promovirali. Thrash. Andy B. Frank na vokalih pa prestavi klasično thrasherski poltonsko zastavljeni rifing v novo dimenzijo. Vokal ni brutalen. Pač melodičen. To ne pomeni, da v njem ni jeze in agresije. Andy je dobesedno eksplodiral na odru. Družno z nabritim rezgetanjem kitar je paral ozračje naelektrene dvorane in mnogi so se kmalu znašli v vrtincu vročice petkove noči (jaz sem svoje trenutke še čakal). Avditorij je bučno podprl skupino in dihal s petjem verzov z njo od začetka do konca nastopa. Večina repertoarja so sestavljale pesmi iz njihove zadnje plošče. Pozabili pa niso tudi na Maharadžino palačo, ob kateri se je folku še posebej utrgalo. Torej ni kaj dosti dodati. Nastop neverjetno usklajen, fantje so poskakovali po odru kot bi se pred tem,…. ne, viagra ni bila…, našpičeni in razjarjeni so bili do konca. Prijatelj je kar okamenel od neizmerne radosti, ki ga je obšla v prvi vrsti ob zvokih glasbe Brainstorm, ki je praskala njegova ušesa, medtem ko je Andy nad njim namerno slemal s svojo čupo in ga z njo kar pokril. Kitarske solaže razdeljene na več ťlead breakovŤ oddelane popolnoma uigrano in brez napake. Popoln headbanging. Čudno, da nisem bil tokrat polit niti s samo samcato kapljico hmeljevega likvorja. In po koncu je Milan iz prve vrste pokazal Milanu na odru svoj potni list: "Poglej, men je tud Milan ime!" In oba sta ugotovila, da sta pravzaprav malo da ne krvna brata s Hrvaške (beri: "Ste vi s Hrvaške!") in sta brez šale padla drug drugemu v prešeren objem, s tem da je Lončaričev Milan pribil: "Se mi je zdelo, da morate biti Slovenci!", kar se je že skoraj slišalo kot: "Se mi je zdelo da ste naši!". Ah, saj še Saxon pridejo…zihr bom polit s pirom, grrrrrrr…ah te navade, star in siten postajam.

Da Saxon. Tokrat je bilo nekaj v zraku. Nekaj kar je pričalo, da bo tokratni nastop skupine popolnoma nekaj drugega od tiste polovičnosti v Münchnu. Spomlad je tu, dnevi so daljši, toplejši, dinozaver si je ogrel svoje lene kosti, prilomastil iz svojega brloga in dodobra nabrusil svoje ostre zobe in kremplje. Pošast imenovana Saxon je bila žejna novih bojev in novih zmag. In takšni so prihrumeli na oder. Udarili so nas "usred čela blesavog" s Heavy Metal Thunder, in takoj za njo prvi šok, ki ga nisem pričakoval Killing Ground. Na pa smo bili tam. Meni so se takoj začeli trenati šivi po lobanjskem svodu. Zvok čista fantastika. In fantje so tokrat družno udarili na vso moč. Biff je bil "notri", v filingu, pel je s polnim zaletom, popolno nasprotje znaveličanega Biffa izpred meseca in pol v Nemčiji. Oba kitarista sta bila mnogo aktivnejša na odru kot v nesrečnem Münchnu. Po Still Fit To Boogie, so Saxon umirili zadevo. No s katerim komadom? S priredbo King Crimson (Court of the Crimson King). Biff se je tako vživel, da je prehod, kjer pridejo tisti "ah-I" hotel podaljšati za eden krog več in ponoviti nov "girone" svojih "ah-ov". Zadnji trenutek se je dec še uspel zadržati ravno pred mestom, kjer Fritz razkosa pesem z rolingom na bobnih in uletita kasneje naprej kitarista v svoje solaže. Biffa je potem zanimalo ali bo občinstvo uganilo kaj bodo Saxon odšponali. In seveda je kar nekaj glav zahtevalo križarja in ta prošnja se je kar nekajkrat ponovila med koncertom, neki gorečnež je celo zalučal zastavo na oder z ročno izrisano naslovnico plošče "Crusasder", ki jo je Biff uspešno razobesil na oder, kjer so bili postavljeni bobni in je tam nedotaknjeno pričakala konec koncerta. Saxon imajo vedno pripravljen tako širok repertoar, da bi lahko uganjevanje trajalo lep čas, pa bi Biff vedno potegnil iz naftalina kakšno šokantno presenečenje. Da nov šok je bil tu. The Thin Red Line. Nihče ni uganil. Prav zanimivo je bilo opazovati mladca, ki je nedavno norel na Brainstorm in sedaj le vljudnostno migotal z lasmi v prvi vrsti. In kaj si je on o meni mislil? Verjetno tole: "Glej tega ata, kva se meče na tele stare lesenjake, sej tle sploh ni nobene prave agresije, nobene brzine,…,uf kako mu sploh lahko dogaja???" Ne meni se je res zmešalo pri temu komadu. Fritz je bil nocoj zares našponan in jezen! Kako izrazno še zlasti v klasikah je bilo to šklopotanje dvojnega bas pedala. A tek kad je prošao preko nas jebeni motorkotač čovek (fuckin' Motorcycle Man). Uf to je bila čista rasturancija in ljudje so družno začeli miksati s svojimi glavami v dvorani. Ah, saj res, Rockhouse je bil nabito poln, ne pa razprodan. Fantje so malo ustavili konje z Broken Heroes. A onda je počela od njih ona tako zvana ćelićna glava (Metalhead). Novo presenečenje, ki je zamenjalo Song of Evil, katero so igrali na zimskem delu Heavy Metal Thunder turneje 2003 v repertoarju s plošče "Metalhead". In potem še en tornado iz "Unleash the Beast", Cut Out the Disease namreč. Tu je bil Fritz Randow na bobnih gotovo v središču pozornosti, saj je izraznost njegovega dela na bobnih, zares zasenčila ostale družabnike. To pa je bila le ogrevancija. Sledila je Battle Cry in po vpetem motivu iz pesmi Warrior se je sedaj že dodobra ogreti Fritz posvetil svoji solo točki na bobnih. Tokrat se je Fritz dejansko zabaval. Vrtel palčke, žongliral s tremi palčkami naenkrat tako, da si je pri tem pomagal tudi z usti in do konca podivjano pretepel svoj set bobnov po dolgem ter počez. Tole so bili res Saxon, ki sem si jih želel, kajti po nerazumljivo povprečnem nastopu v Münchnu, sem se le s težka prepričeval, ali naj odrinem v Salzburg. Klinac, tile koncerti so čedalje hujše finančno breme. In to bi bila življenjska napaka, če bi zapadel v abstinenčno krizo. Saxon po vseh teh letih v takšni odrski formi. Kapo dol!

Med koncertom se je Biff avditoriju opravičil, ker ni bilo orla na odru poleg, kajti oder je bil premajhen za orla. Biff je obljubil da bo orel vključen v nastop Saxon kot headlinerjev na festivalu (24. 8. 2003) v dunajski Areni. Očitno Biffu orel zares veliko pomeni. Glavni del nastopa je bil zaključen s Princess of the Night. Skupina se je po bučnem skandiranju: Saxon, Saxon!Ť vrnila na oder. V prvi dodatek so pripeli Denim And Leather in Wheels of Steel, v drugega pa Strong Arm of the Law. Torej nesmrtne klasike.

K temu, da je bila skupina tako odlično razpoložena je gotovo po eni strani pripomogel malo krajši repertoar in verjetno tudi dejstvo, da ni bilo orliča in tistih obveznih jeklenih ograj ter stopnic na odru. Torej klubska scena legendam očitno več kot odlično ustreza. Resnici na ljubo, pa tudi jaz orla prav nič nisem pogrešal. Saxon? Aha, to bomo pa še šli gledat, kako sem sploh lahko kdaj podvomil vanje. Tokrat Nibbs Carter ni bil edini med živimi na odru. Fantastičen zvok, vživet nastop in odličen repertoar. Hvala fantje, resnično je bil tole eden boljših koncertov, ki sem jih videl v življenju. Kako spraviti ljudstvo v delirij, ali kako biti del vsesplošnega delirija? Pojdite in doživite koncert Saxon! Obvezno! Tako počenega glasu po koncertu, kot sem ga imel tokrat, že dolgo ne pomnim. Posledice udarca strele pa sem čutil še cel teden po tem.

Ko smo spet "nadlegovali" člane skupine po koncertu, je kolega vprašal Nibbsa, če se spominja nastopa Saxon. Hej ljudje! Natanko pred osmimi leti (4. 4. 1995) nastopa Saxon v Kobjeglavi (Slovenija). Nibbs: "Seveda, tam sem dobil tisto svojo bas kitaro s telesom oblikovanim v črko "S", kot jo ima logo Saxon!" Še preden smo ga uspeli vprašati, če je njen izdelovalec slučajno Sever iz Izole, je Nibbs že žmrknil v tour bus, kjer si je, kot pravi saksonec po izvojevani bitki, verjetno takoj privoščil vročo skodelico čaja (al ga je pa kje v kakšnem privatnem koščku tour busa kakšna groupie bejba nared za akcijo že napaljeno čakala).

No naj omenim še tale neprijetni pripetljaj. Med koncertom Saxon, se je na odru od nekod vzela oseba, ki je pripadala Rockhouse personelu in veselo začeal mikastiti po glavah Milana in njegovega trinajstletnega sina Lemmyja v prvi vrsti. Oba Saxon gorečneža sta bila v drugih sferah in še predno sta dojela, da ju nekdo na odru z batinami terorizira, je za korak odmaknjeni Paul Quinn, ki je budno spremljal dogodke in bil sila nejevoljen ob družbi, ki jo je ravnokar dobil na odru, po hitrem postopku reagiral. Izvedel je v enem trenutku dve dejanji (rifal in brcnil). Primaknil se je za korak bliže in silno prijaznega uslužbenca kluba Rockhouse pošteno brcnil v njegovo rit, na "špic". Ob tem je bilo mogoče razbrati dve besedi iz Paulovih ust: "Get away!", kar je zvenelo po vsem tem še zelo gentelmansko. Si predstavljate, da bi to naredil nekdo med koncertom Ritchiea Blackmorea, ko se ti ob tako prijazni gesti do fanov (da jih pretepaš), lahko pripeti da končaš na urgenci s spodnjo čeljustjo skrbno ovito v mavec najžlahtnejšega porekla. Tudi Biff se je zdrznil ob tem in z izrazom obžalovanja uperjenim v oba jeklena fana vprašal Paula kaj za vraga se je zgodilo. Torej tako lahko le pljunem na celotno ekipo salzburškega Rockhousea, ki jim je očitno pomen besede "rock" (ki je del imena tega kluba) in njenega poslanstva popolnoma neznan. Ne verjamem, da jih delodajalec plačuje za to, da delijo klofute gostom, ki prihajajo na koncert. In možen vzrok, ki je napeljal zafrustriranca, da se je lotil nečednih gest? Fanta sta sprešana kot prvovrstna tlačenka nekako uspela osvoboditi roke in sta jih pač molila naprej proti odru ter jih naslonila na enega od monitorjev, ker enostavno rok nista imela kam dati, v zraku pa jih tudi ne moreš vihteti dve uri skupaj razen, če nisi gibon s prirejenimi narastišči mišic na kosteh in tako nalašč ustvarjen za tovrstne akrobacije. V Rockhousu ni ograje. Če zasedeš prvo vrsto, si enostavno porinjen ob oder (ob dejstvu, da je dvorana polna). In očitno so tega modela neznosno motile roke nalonjene na monitor. Svašta.

Da ne rečem, da je nekdo skoraj sunil moj rugzak pod nogami med koncertom, pod pretvezo, da išče trzalice po tleh. V tisti kraškojamski dvoranski črnini je pogledoval za trzalicami, moj nahrbtnik, pa je ob tem dobil nevidne hobotnične lovke in spretno pričel laziti izpod mojih nog neznano kam. Dej no dej, ne me basat… Kakor koli obrnem. Imeli smo čisti rock'n roll, ki je neprestano pestril to brezmejno in nepozabno uživancijo.

Tanqueray set lista:

1. Uvod
2. Tanqueray
3. With a Smile
4. Matty Groves
5. The Beggar
6. Keeping 'em Rolling
7. Johnny I Hardley Knew Ya
8. Babylon Burns
9. Sympathy for the Devil (orig. Rolling Stones)

Brainstorm set lista:

1. Metus Mortis (uvod)
2. Blind Suffering
3. Crush Depth
4. Shadowland
5. Maharaja Palace
6. Checkmate in Red
7. Hollow Hideaway
8. Under Lights
---------------------------- dodatek
9. Meet Me in the Dark

Saxon set list:

1. Heavy Metal Thunder
2. Killing Ground
3. Still Fit to Boogie
4. Court of the Crimson King
5. The Thin Red Line
6. Motorcycle Man
7. Broken Heroes
8. Metalhead
9. 20.000 ft
10. Cut out the Disease
11. Battle Cry (vključen motiv iz pesmi Warrior)
12. Drum solo (F. Randow) in zaključek Battle Cry
14. Solid Ball of Rock
15. Crusader
16. The Eagle Has Landed
17. Requiem (We will Remember)
18. Princess of the Night
----------------------------------------------- prvi dodatek
19. Denim and Leather
20. Wheels of Steel
----------------------------------------------- drugi dodatek
21. Strong Arm Of The Law
___________________________ konec