Yngwie J. Malmsteen (Vienna, Planet Music - 22.03.03)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Staro mesto naših obiskov na idealni dan, soboto! Jupi. Pozno popoldne smo kot prvi vdrli v preddverje Planet Musica. Tam je vladala smrtna tišina. Vse je bilo lepo pospravljeno, reklamni letaki so bili skrbno založeni in naznanjali burno pomlad predvsem kar se tiče obiska starih rokerskih in blueserskih legend (Big Brother And Holding Company, The Yarbirds, Paul McCartney, John Mayal).

V spremstvu hostese Planet Musica jo je mimo nas ucvrl Dougie White (ex-Rainbow). Malmsteenov pevec je pomahal in obljubil, da bo takoj prišel k nam. Seveda je takoj stekla beseda o Ritchieu Blackmoreu in o tem kako Dougie gleda nanj in celotno situacijo, ki se vrti (ali se je vrtela) okrog Rainbow. Očitno pozitivno presenečen, nad tremi manijaki, ki jih zanimajo bolj korenine, kot novodobni trendi je razdal skrivnost kaj počne trenutno Yngwie: "Gleda CNN!" Valjda v kafiču znotraj Planeta Music, pa je kar pograbil material namenjen podpisovanju in se prijazno ponudil, da bo šel k maestru po podpise. Yngwie je poznan po svoji nedostopnosti in kuleričnih izpadih (zaradi ene takih kuleričnih peripetij, v kar ga je baje napeljala žena (normalno, ženske kdo pa drug), je končal za zapahi, ko jo je preganjal s kuhinjskim nožem po njunem stanovanju v Los Angelesu). Vanj se je naselil Blackmoreov duh in Yngwie je dobesedno obseden z Blackmoreom (o tem kasneje), ki ima skoraj identične značajske lastnosti. Medtem se je od nekod vzel basist Mick Cervino (ex-Blasckmore's Night) in znova je tekla beseda o Ritchieu. Cervino je naglas priznal, da turneja z Malmsteenom poteka fantastično za razliko od njegovega nekdanjega druženja z Blackmore's Night, ko se je pripetilo tudi to, da je Ritchie med koncertom prišel do Micka in zarisal črto na odru ter določil kje se lahko Cervino sploh giblje. Yngwie je druga pesem, on ti dopušča popolno svobodo na odru.

Dougie je prinesel naš plen (avtogrami): "Master sends me!" je bil kratek, ko je predajal Yngwieve avtograme. Dodal je še: "Tonska proba, bodite pozorni, igrali bomo v glavnem Deep Purple in Hendrixa!"

Medtem je bilo očitno poročil na CNN-u konec in skoraj dvometrski možakar se je prikazal v "pelzmontlnu", škrlatnosvileni srajci in po dolgrm in počez okrancljan z verižicami. Ygwie jo je oblečen kar v odrski opremi mahnil na tonsko probo, medtem ko je Dougie skakal še v trenirki naokoli.

In res je skupina žgala Hendrixa (Purple Haze, Voodoo Chile), Black Sabbath (Heaven And Hell, Children Of The Sea), Deep Purple (You Fool No One) med tonsko probo. Seveda Yngwie ni mogel zdržati brez preigravanja del svojih najljubših klasikov.

No pojdimo k bistvu. Ob 20:15 so se prikobalili na oder lokalni fantje, ponos mesta Dunaj, imenovani Codex. Zvok je bil idealen, za predskupino več kot idealen, pravzaprav popolnoma razločen. Uporaba stereo chorus efektov, kompresorja, pevčev eho efekt, enega šuma ni bilo slišati. Vendar....No, ne rečem! Fantje so dobri muskontarji, super se ujamejo med seboj. Pevec je očitno še malo manj izkušen obiskovalec odrov, saj je bil preplašen kot zajec. Reševal ga je streniran vokal ob nevživetem pristopu. In kaj so gonili? Obskurno novodobno izpeljanko, ...sploh težko doreči. Nekakšen obrat thrasha. Odvzete solaže (kitarist je bil vsekakor klasa, hitro in precizno denfanje strun, prehodi popolnoma čisto odigrani, in odlično polno rifanje), poenostavljeni prehodi, glasba temelječa na poltonskih zaključkih. Torej melodije v klasičnem pomenu besede je bilo bore malo najti. Zvok je bil poln, predvsem po zaslugi odlične opreme in ozvočenja ter usklajenega dela bobnarja, basista in kitarista na odru. Pevec s kristalno čistim streniranim vokalom je skušal vnašati v temačen zvok malo več melodije, a je izpadel premalo opazen. Več agresije, jeze, besa potrebuje. Morda bi kakšen kos surovega konjskega zrezka pomagal. Tega mu je manjkalo. In efekt je bil sledeč. V prvi vrsti sem skoraj, da ne zaspal. A pristop skupine je bil korekten, fantje so se potrudili in vsakokrat so si zaslužili aplavz. Vendar enostavno glasba nima posebne veze z metalom. Generalno gledano bom sedaj izrekel paradoks a vse skupaj je izzvenelo bolj kot pojeklenjen pop, predvsem v pesmi, kjer je bil ritem dobesedno prekopiran iz kakšnih novoromantikov osemdesetih (Spandau Ballet), čez njega pa so bili položenI poltonskI rifi. Poslušali smo tudi U2 (With Or Withouth You), pri čemer sem se spraševal, kaj so U2 naredili takega za dobrobit človeštva, da so si to zaslužili.

No umiranja je bilo po eni uri konec, čakali pa smo še eno uro, zato umiranja še zdaleč ni bilo konec. In končno se je Malmsteen s sodelavci prikazal na odru. Vmes so spustili enormne količine dima na oder, tako da sem se skoraj zadušil, tista reč s katere piha dim pa je sikala kot kača.

Rise Up ob 22:00. Brenčanje frštekarije in nerazločnosti je bilo z naslednjim komadom konec. Ship Of Fools je postavil stvari na svoje mesto. Zvok jasen. Yngwie? Hej, že s prihodom na oder je takoj odbrcal pet trzalic med občinstvo. Vedenjski vzorec kot pogojni refleks. Kot možakar ne varčuje s kitarskim lestvicami, tudi s trzalicami ne. Tako, da nas je popolnoma zamedel z njimi med koncertom. Roadie se je vsaj petkrat prikazal na odru in paranoično zatikal nove na stojalo mikrofona, da jih je maestro vsaj dobrih petdeset razmetal med ljudstvo. To je zanimiv fenomen. Ta način komunikacije kitarskega virtuoza z avditorijem. In te trzalice ležijo vsevprek po odru, med kabli, foot switcherji. Eno trzo je tako močno brcnil, da se je od vampa enega napaljenega fana iz prve vrste odbila, ter pri tem ohranila dovolj kinetizma, da se je vrnila nazaj na oder med monitorje. Na, zdaj me sprašujete, če sem šel gledat na koncert let trzalic in računat proste pade, poševne mete, vodoravne mete in podobne fizikalne reči, ali uživat v glasbi Y.J. Malmsteena? Vendar tega ne bi izpostavil, če ne bi bila takšna posebnost. Nisem še videl glasbenika, ki bi se pri tem tako za(je)baval na odru. Arpeggio, puf trza med folk, nov arpeggio in puf, druga trza med folk....Yngwie se je res brezmejno zabaval pri tem.

No in kmalu smo dočakali sceno, en oder - en človek. Solo točka po Stronghold, ko si je privoščil Yngwie sprehod skozi zapuščino mojstrov klasike Paganinija in Albigionija. Vsaka nota najde locirano in časovno odmerjeno mesto popolnoma usklajeno. Ostro in peklensko hitro ter kot solza čisto. Brzenje in le skrajno navito brzenje je prešlo v naslednjo pesem z zadnje plošče, kjer so se kitarskemu bogu na odru pridružili ostali člani skupine (z izjemo Dougija) saj so odžlajsali točko Baroque And Roll. Pri Dreaming s plošče "The Oddyssey" je prijel Yngwie v roko akustično kitaro, seveda je bila tudi ta opremljena s simbolom vzpenjajočega konja (Ferrarijev simbol, ki simbolizira Yngwiejev band Rising Force), kot pač vsaka njegova bela Fender stratokasterica.

Eden vrhuncev je bila nedvomno izvedba trilogije (Trilogy). Kitarski mitraljezec se je popolnoma razživel in na trenutke dejansko misliš, da je na odru Blackmore. Glede na geste, na igro... Sicer sta po obvladovanju kitare neprimerljiva. Yngwie je Ritchiejeva nadgradnja. Pri dvanajstih letih je znal Yngwie vse Deep Purple solaže odigrati po kitarskem vratu „navzgor in navzdol" vzdolž kitarskega vratu. In njegova obsedenost z Ritchiejem Blackmoreom je na odru več kot očitna (isti model kitare, preigravanje Rainbow in Deep Purple klasik na odru, enake kretnje na odru). To je žal škoda, saj heh.., se tu postavlja retorično vprašanje ali Yngwie izraža sebe ali poskuša izražati Blackmorea. Solo umetnina je prešla v zemeljsko Red House. Hendrixov blues je odpel kar Yngwie sam, ter z vokalom poskušal pričarati tisti zemeljski občutek okajenih nočnih klubov. Ponovno nas je vzdignil na krila s solistično avanturo vzeto iz svoje plošče "Concerto Suite" in sicer Fugue. Malmsteen je prepričal tako še zadnjega nejevernega Tomaža v dvorani tega dne, kdo je gospodar. Maksimalno na vso moč in neutrudno je streljal rafale svetlobno hitrih lestvic ter uprizoril pravi dramatični zaključek svoje najdaljše solo pustolovščine v set listi tako, da je potrgal strune s kitare, maksimalno zjahal tremelo ter ob tem izvedel nekaj gibov ob katerih sem dejansko pomislil, da namerava demolirati kitaro na prafaktorje. V nekem trenutku se je na odru prikazal roadie. Preplašen kot zajec je čakal, da mu na tleh klečeči Yngwie po končani točki vzvratno vrže kitaro v naročje. Jo bo ujel? Roadie je uspešno opravil delo in izginil tja kamor spada. V temno zakulisje.

Yngwie je odšel na zaslužen vrček (dva ali tri?) piva medtem ko smo mi lahko uživali v klaviaturistični solo avanturi, mojstrovinah bas kitarista Micka Cervina (ex-Blackmore's Night) in topniškem napadu Patricka Johanssona na bobnih, Yngwie je pritekel na oder in družno so vžgali s klasiko You Don't Remember, I'll Never Forget, kjer se je publika pričela znova živahneje pozibavati ob petju verzov pesmi. Sredi pesmi je Yngwie kot improvizatorski ekspert zavil "po svoje". Skupina je vgradila v You Don't Remember, I'll Never Forget klasiko Deep Purpleov Demon's Eye in izkušeno prešla nazaj na refren You Don't Remember, I'll Never Forget ter zaključila pesem. "Nekateri ljudje verjamejo v nebesa, Ronnie James Dio verjame v pekel, Yngwie pa verjame v Valhallo!" To je bila Dougijeva napoved zaključne pesmi (prav tako z zadnjega albuma). Kako je navil potenciometre Yngwie mi ni jasno, a v prvi vrsti je njegovo rifanje preglasilo vso skupino, saj je zvok kitare naenkrat postal prebrenčav.

Dodatek. Po akustičnem intru odigranem preko svoje fenderice, je Yngwie odvijačil klasični rif. Mistreated. Ahhh, okej, meni se bo scufalo. Res, da je morda Dougie v primerjavi z Mikeom Boalsom ali Michaleom Vescero v višjih sekvencah "mrzel", pa je v Mistreated pokazal vse svoje mojstrstvo tehnike petja in vživeto s polno mero improvizacije oživil še eno Deep Purple klasiko iz obdobja njihove Mk.III postave (Lord/Paice/Coverdale/Hughes/Blackmore), ki jo sam osebno najbolj cenim. Seveda si ni Yngwie mogel kaj, da ni rifov kar presoliral z rafali mikronomsko natančnih lestvic ter tako skrajno zabelil pesem. "Za malo malico" je še u nulo skinil originalno Blackmooreovo solažo. Pesem se je zaključila z dolgim grandioznim zaključkom skozi čisti blues vložek. Zares posvetilo legendarnemu bandu (Deep Purpleom), množici pa so ponudili ob tem možnost brezmejne uživancije. Skupina je zaključila koncert z Rising Force. Avditorij je oživel in družno s petjem verzov pomagal pripeljati umetnikom svoj šov h koncu.

Malmsteeenov koncert je posebna avantura, drugačna avantura v primerjavi s klasičnimi metalskimi "žur" koncerti in že zato vredna vsakega ogleda. Poleg tega njegove koncerte obiskuje avdienca, ki je malo bolj zrela v smislu, da pridejo na koncerte zares poslušat glasbo. Tu ni bilo moč najti enega zafrustriranega metalčka, ki bi hotel vzbujat svojo pozornost s kakšnim stage diveom, zalivanjem svoje bližnje okolice s pirom, zaletavanjem v ljudi ali s posnemanjem delovanja helikopterske elise s pomočjo svoje trde betice. Super, vsaj z enega koncerta sem prišel suh in moji lasje niso bili zlepljeni skupaj s politim pivom. Yngwie in klapa, hvala vam, se vidimo znova ob prvi priložnosti!

Set lista Y.J. Malmsteen (Dunaj 22.03.2003):

01. Intro
02. Rise Up
03. Ship Of Fools
04. Stronghold
05. Solo (Yngwie plays Paganini)
06. Baroque And Roll
07. Dreaming
08. Razor Eater
09. In The Name Of God
10. Trilogy
11. Red House
12. Fugue
13. Solo Keyboards (incl. Toccata And Fugue)
14. Solo Bass
15. Solo Drums
16. You Don't Remember, I'll Never Forget (vključena Demons Eye)
17. Valhalla
------------------------------------------------ dodatek
18. Intro
19. Mistreated
20. Rising Force
=================================== konec