Rock Otočec Festival (Aerodrom Novo mesto - 04.07.03)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

S Petrom sva se takoj znašla v običajni poziciji pred koncertom - na piru in nekako za silo preživljala kljuvanje v ušesih, ki se je širilo z glavnega odra in ki so ga povzročale predskupine. A le do Prospect. Z njimi se je začelo zares. Po intru so se fantje pričeli ogrevati s popolnoma novo inštrumentalno pesmijo (katere naslov zaenkrat še ni znan). Po samem otvoritvenem rifingu in ambientalnem kritju klaviatur močno spominja na kakšne Symphony X. To še zdaleč ni več ista skupina kot novembra 2001, ko sem jih gledal nazadnje na Metelkovi. Dosegli so neverjeten napredek. Že s samo pojavo na glasbenem prizorišču so dali vedeti, da se časi tudi v Sloveniji, kar se resne rokerske scene tiče, spreminjajo na boljše. Prospect so bili od vsega začetka z nami. Naenkrat pa je ta zvezda zasijala in postala opazna in nihče od nas je več ne more prezreti. Poti nazaj ni, le navzgor. Ta napredek je bil več kot očiten v pesmih s prvenca Seven Voices (z eno najlepše skomponiranih Romanovih solaž), Running Away in v zaključni devastaciji Crossing Over, vključeni v dodatek. Vse zvenijo sedaj mnogo bolj začinjeno in zvočno izpopolnjeno, da ne rečem metalsko povampirjeno. Fantje so razvili pravo odrsko kemijo, ki dejansko na odru tudi deluje. Prav pri Orient Express je nekako dosegla atmosfera svoj vrhunec. Odigrano s polnimi jajci in popolnoma skladno, kar se tiče vseh štirih inštrumentalistov na odru.

Pevec Robi je nedvomno pravšnji kričač skupine. Morda nima takšne karizme kot predhodnik Simon, a mu širši pevski rang, glede na svojega predhodnika, odpira vrata na stežaj v skupini, katere glasbeni izraz temelji v mnogočem na improvizaciji in odkrivanju še neodkritega. Spontanost odrske igre ob sicer fenomenalnem petju bo v prihodnosti z izkušnjami prav gotovo še nadgradil. Parajoči visokoleteči screami potrjujejo njegov izreden talent. Z zaključnim nekaj sekundnim screamom ob fade outu iz Crossing Over mi je kot sirena za splošni alarm skoraj razčesnil butico. Varnostnikov ni bilo ne pred Prospect, ne kasneje toliko ob ogradah, saj so zavzeti privrženci skupine skušali v nekem trenutku svojega delirija dobesedno prevrniti ograjo. Metalski radoživci v prvih vrstah so reševali sceno. Naj si bode peščica zagretežev še tako mala, pa je zato popolnoma zvesta in predana skupini. Fantje so v set listo vključili svoj znani venček Paranoid / Two Minutes To Midnight / Pull Me Under (mislim, da originalnih imen izvajalcev ni potrebno posebej naštevati), ki ga igrajo praktično že od samega začetka. Osebno so me podrli s priredbo Ozzyjve No More Tears, kjer je Roman perfektno skinil sam Wylde-ov zvok, kar posebej velja za otvoritveni rif odigran s flendžerjem. V primerjavi s Prospect izpred dveh let, so novi Prospect kot noč in dan. Nadgradili so atribute, zlasti kar se tiče samozavesti, s trdno vero v željeni cilj. Do konca prepričljivi. Skupina se ambiciozno podaja na snemanje svoje tretje plošče. Temelji so trdni in odpirajo skupini vrata na stežaj (žal jih morajo najprej opaziti v tujini, kot so npr. tudi Jožeta Plečnika in mnogo podobnih umetnikov Doline Šentflorjanske), kar pomeni le eno: pred Prospect je nedvomno še svetla bodočnost. Fantje, hvala vam za odličen nastop in le tako naprej!

Sledil je prijeten možakar. Karizmatični tip. Človek, ki si lahko privošči na odru kar hoče, pa mu nikakor ne moreš zameriti, kajti tako simpatično osebnost stežka najdeš. Pravzaprav kakršnakoli neumnost, ki jo ta prikupni možakar na odru ušpiči, kaj drugega kot salv smeha in vsesplošnega odobravanja ne more sprožiti. Paul Di'Anno in njegovi ubijalci (Killers). Zvok je pošteno nagajal. Fantje so očitno prišli obiskat le oder. Leva kitara je bila neslišna. Zatorej, v vseh Iron Maiden klasikah je bilo v zvoku, kot tudi deloma v izvedbi samih komadov, bore malo originalnosti. Tercetne melodije so šepale, solaže prav tako. No in pri Phantom Of The Opera (v dodatku) sta kitarista ostala kar na rifingu in solaž raje nista igrala ter tako ohranjala rdečo nit pesmi. Di'Anno se je zabaval s stekelnico Jacka Danielsa na odru. Večni ljubitelj punka je odigral punkerjem v posvetilo nek "štiklc", ki se mi sanja ne, kateri bi lahko bil. Iron Maiden klasike začenši s Prowlerjem, potem Wrathchild, Strange World, Killers, Sanctuary in v dodatku že omenjena Phanthom Of The Opera ter Running Free je možakar razmesaril tako, da jih je na pol odrapal. Kitarista sta se stalno zapletala zaradi slabega ozvočenja. Med izvedbo pesmi sta delala napake eno za drugo. Prevečkrat se je zgodilo, da je eden ali drugi padel iz rifinga in čakal pravi trenutek, da se vrne v igro, kar je zapustilo silno bled vtis oziroma vtis, kot da bi gledal nek začetniški bend v garaži na eni njihovih prvih vaj. Tako so prehodi bili kar odrezani, ker enostavno ni bilo slišati leve kitare. Paul je pokazal, da lahko vrešči kot sam zlodej visoko. Vokal je na zrela leta postal raznovrstnejši in resnično lahko ubija. A le če hoče. Navadno Paul veselo vztraja pri nižjem rezgetanju in kdor je pričakoval posnetek Iron Maiden '80-'81 se je tokrat v celoti uštel. Kljub vsemu smo bili deležni izredne zabave, ki jo je zanetil in za katero je skrbel med celotnim nastopom, ne ozirajoč se na zvočne peripetije, s katerimi se je skupina nesrečno otepala. Nerodno situacijo je spretno in izkušeno pogasil z nekajkratnim ponorčevanjem na lasten račun. Di'Anno in kolegi so prišli narediti žur in tako kot sem se narežal tokrat, se že dolgo nisem na kakšnem koncertu.

Končno en normalen heavy metalski koncert v Sloveniji, po treh sušnih letih, za vse privžence "okostenelega" eighties žanra. Primal Fear so bili napovedani sila pozno. Ura je že davno odbila 00:30. In kar čakali smo še. Tehnične peripetije. Da so naglihali obe kitari je minilo 50min. Seveda si Primal Fear ne morejo privoščiti česa takega kot Paul Di'Anno, kajti Primal Fear so prišli v Slovenijo z enim samim namenom. Da pokažejo slovenceljnom kaj je pravi čistokrvni heavy metal in požgejo Rock Otočec do tal. Kleni nemci so se bili prisiljeni obotavljati. Kot pravi profesionalci so potrpežljivo čakali, da bo končno vse pripravljeno. Torej okrog pol dveh zjutraj so udarili na plano. Dimne zavese delajo, reflektorji žarčijo kot je treba, monitorji so končno v ravnovesju. Udari intro. Evforični zbiratelj trzalic Dejan evforično vzklikne: "To je muska iz filma Lord Of The Rings!" in ta nasneta muzika se je prelevila v "odštevanje k norosti" (Countdown To Insanity), megla je prekrila oder, obsijan s prihuljeno "spooky" modro svetlobo. Publika je znorela od navdušenja. Black Sun in tu so. V "vintage Mk II" postavi (ali "Jaws Of Death" postavi, če vam je ljubše) in povratnikom ter ustanovnim članom skupine, kitaristom Tomom Naumanom (tudi Sinner). "Metal eagles flying side by side!" kriči Ralf. Takoj sem bil nagačen na bandi v prvi vrsti, nič kaj bolje se ni godilo Petru. Nisem pričakoval, da bodo metalske buče po vsem tem pretočenem pivu izdržale tako dolgo v noč. A očitno je pivo delovalo več kot poživljajoče in vsesplošni delirij je bil tu. Primal Fear so brez pavze rešetali oder s Chainbreaker, ki preprosto v set listi ni smel manjkati in tako še dodatno razgreli množico. V pavzi je Ralf napovedal, da ima skupina časa uro in deset minut, ter tako možnost nabora in izvedbe pesmi iz vseh štirih doslej izdanih studijskih albumov. V nadaljevanju so tehnični pomočniki navili tudi Ralfa kot je treba in njegovi nepogrešljivi kriki, so bili izrazni v najlepši možni luči. Več kot očitno je bilo, da je skupini ustrezal velik oder, scena in seveda razgreta publika.

Po Chainbreaker-ju je skupina takoj začutila razplamtelo energijo izpod odra in to so bili dejansko Primal Fear z drugim obrazom, kot sem jih vajen iz hladnega dunajskega Planet Musica. Na trenutek je izgledalo, kot da fantje niso pričakovali tako evforičnega odziva publike. Zaznali so pozitivne vibracije metal fanov. Popolnoma sproščeni, nasmejani in brez zavor so ljudstvu vrnili to energijo. S spoštljivim odnosom so ponudili prvovrstno predstavo in poželi pravzaprav same desetice. Sama igra na odru ni prikazala Ralfa le kot odličnega pevca ali enega najimenitnejših pevcev, ki so kdajkoli lazili na zemeljski obli, pač pa tudi njegovo drugo plat. Pristen kontakt s publiko, ki ga je ustvaril in fenomenalna odrska igra izkušene legende, katere kariera bi lahko kaj drugače izgledala, še posebej po ponudbi Kai Hansena (Gamma Ray, ex-Helloween), naj pride peti k Helloween leta 1985, je bila naravnost neprekosljiva.

Medtem, ko je nazdravljal publiki z buteljko šampanjca, je eko-Ralf ogovoril občinstvo: "Nocoj smo prvič v življenju v Sloveniji, potovali smo 10 ur. Med vožnjo smo uživali nad lepoto narave, ki jo imate. Lahko ste ponosni nanjo!"

V eni od naslednjih pavz je Ralf izvlekel iz žepa srajce bel papirček in vprašal avditorij (kot vljudni papež) po slovensko: "Ali se imate dobro?" medtem ko je besedo "hvala" že popolnoma osvojil. Kančka zvezdništva ni v njem, ki bi si ga fant resnici na ljubo z lahkoto privoščil, kajti dokler ne vidiš in slišiš Ralfa v živo, preprosto težko verjameš studijskim posnetkom, da je nekdo sposoben spraviti takšen vokal iz sebe.

Stefan je v svojem thrasherskem imageju izgledal (vojaške hlače), kot basist Annihilator Russ Berquist, ki je po nesreči prijel v roke Flyin' V Gibson njegovega delodajalca Jeffa Watersa. Odrska predstava Primal Fear. Fantje stojijo drug ob drugem in mitraljirajo s kitarami; Tom in Stefan s polnim zaletom v solaže, nekatere svetlobno prepikane sekvence tercetnih harmonij (Under Your Spell, Final Embrace) ali izvedba ubijalca Fear, so potrjevale izjemno uigranost v postavi ponovno združene kitarske dvojice. Seveda pa so Primal Fear nasploh nekaj posebnega ob pogledu na njihovega basista Mata Sinnerja, nezlomljivo legendo heavy metalske scene. Stalni kontakt s publiko. Iskrena magija. Tako spontanega zlitja publike in kake tuje skupine že dolgo ne pomnim na slovenskih tleh.

Za popestritev set liste so fantje poskrbeli s popolnoma novo pesmijo Sea Of Flames, ki jo bo skupina vključila na svoj bodoči studijski album. Kakor sem uspel ujeti po enkratnem poslušanju, se je odprla s klasičnim Primal Fear, brez ovinkarjenja, in "na tri-štiri" udarnim rifom. S polnim šusom so jo fantje ponesli v melodični refren, ki je izvenel v stilu kakšne Nuclear Fire. Trenutki ekstaze so bili ujeti zlastu med Nuclear Fire, Fear in seveda Battalions Of Hate. Set lista je bila pravzaprav povzetek set liste celotne Black Sun turneje (2002/03).

Zaradi časovnih omejitev je bila set lista sestavljena iz samih rušilcev, skrajno skomprimirana. Šele srednje hitra (brez Matovega intra na klaviaturah) Under Your Spell je za trenutek narahlo pomirila to neustavljivo divjanje jeklene orlovske pošasti. A njena izvedba je bila kljub vsemu skrajno razpenjena, z vživetim Ralfom in njegovimi fantastičnimi "screami" znova v središču in tako pomenila enega absolutnih atmosferičnih vrhuncev koncerta.

Skupina se nikakor ni hotela ločiti od publike. Po predstavitvi vseh članov skupine je Ralf povabil ljudstvo k popolni ofenzivi s poslednjo pesmijo Final Embrace, ki pa se na začudenje publike nikakor ni hotela končati, pač pa je njen fade out pomenil intro k Agent In Black, ki je pomenil klasičen dodatek skupine. Seveda, nekako mi ni bilo jasno, kje hudiča so še pesmi z albuma "Nuclear Fire" (2001), ki ga mimogrede večina fanov najbolj ceni.

Kar je sledilo sedaj je neodpustljivi incident, za katerega dvomim, da je kriv kak nagajivi mimoidoči saboter, pač pa si ga je namerno privoščil kar organizator sam. Za Primal Fear naj bi nastopil še nek makedonski bend (ki je bil napovedan popoldne, a je očitno zamudil pravo prevozno sredstvo). Med izvedbo priredbe Judas Priest Metal Gods, v trenutku, ko so bili Primal Fear nekje na sredi in je publika s prepevanjem verzov družno dihala s skupino, je organizator izklopil reflektorje in glavno ozvočenje. In to taisti organizator, ki je kriv za zamudo in zaradi katere so Primal Fear bili prisiljeni skrajšati svoj repertoar. Primal Fear so se naenkrat znašli v popolni temi, z osnovnim odrskim ozvočenjem in pod neposrednim pritiskom organizatorja, naj se za vraga že speljejo iz odra. Roady je pritekel k Stefanu in mu s svetilko osvetil vrat kitare, medtem ko je fant za trenutek vskočil v kožo Glenna Tiptona in izvrtinčil njegovo sloažo. Skupina se ni pustila motiti. V temi in je privedla Judas Priest klasiko do konca, kot da se ni nič zgodilo. Primal Fear so tako ostali neosvojljiva trdnjava zgrajena iz neprebojnega jekla! Fenomenalen nastop in odnos! Organizator, bi se lahko od skupine naučil te lepe manire, a se žal požvižga na to.

Takšna organizatorjeva igrica je v mojih očeh neodpustljivi škandal in pomeni le eno. Da tak človek nima dosti sorodstvenih vezi s pojmom glasbena kultura, zato ni sposoben niti kančka spoštljivega odnosa do glasbenih umetnikov in do publike. Kratkih misli gleda le na svoj žep! Takoj sem se znova spomnil, da živim "le" na tleh podalpske retrogradne države. Torej. Poteza organizatorja je odraz značajskih lastnosti večine slovenskega življa, za katerega je beseda heavy metal (kot vselej) večna tabu tema. Naj si šef festivala zapomni eno stvar. Brez heavy metalskih fanov bi prekleto tenko piskal tale njegov Rock Otočec.

Ko sem se po koncertu že vračal k avtu je makedonski band, ki ga je organizator "reševal", ponujal jazzistično nažiranje in to po 3:00 zjutraj, briljantno, nimam besed, kako globoko sem ganjen ob potezi, zaradi katere so Primal Fear bili pregnani z odra. Umetelno, k temu ni več kaj dodati. Si predstavljate kako bi bilo, če bi prišel denimo Ozzy (napovedan kot headliner) in bi ga takole (kot je naredil s Primal Fear) organizator pahnil z odra, ker sta npr. Korado & Brendi (starih at in mamk bi se gotovo kar trlo pred odrom v prvi vrsti, samoumevno pa je (vsaj za organizatorja), da vsi metalci ravno tako umirajo od sreče za njima) slučajno zamudila vlak in bi bila zato reveža primorana nastopiti za Ozzyjem, ki ne bi bil pri vsem tem prav nič kriv? To je Slovenija. ("They've all come to look for Slovenia.") Lahko noč.

Set lista Prospect (festival Rock Otočec, Novo mesto, 04.07.2003):

1. Uvod
2. Inštrumental (zaenkrat še brez naslova)
3. Seven Voices
4. The Man Who Walks Alone
5. Venček: Paranoid (orig. Black Sabbath)
Two Minutes To Midnight (orig. Iron Maiden)
Pull Me Under (orig. Dream Theater)
6. Iron
7. Running Away
8. Orient Express
9. Beware
--------------------------------------------------------------dodatek
10. No More Tears (Ozzy Osbourne)
11. Crossing Over
======================================konec

Set lista Primal Fear (festival Rock Otočec, Novo mesto, 04.07.2003):

1. Countdown to Insanity (uvod)
2. Black Sun
3. Chainbreaker
4. Eye Of An Eagle
5. Battalions Of Hate
6. Fear
7. Nuclear Fire
8. Under Your Spell
9. Silver And Gold
10. Armageddon
11. Sea Of Flames
12. Solo bobni (Klaus Sperling)
13. Final Embrance
----------------------------------------- dodatek
14. Agent In Black
15. Metal Gods (orig. Judas Priest)
========================== konec