Yes (Budapest - Sportarena - 18.06.03)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Devet dni starega dopusta je ostalo, ki ga je bilo potrebno pokuriti do konca junija, medtem pa so Yes, katerim se je znova pridružil nenadomestljivi orkester v enem Rick Wakeman, že bili na turneji. Po glavi so mi rojile razne pregrešne ideje. Seveda sem kalkuliral finančno, kako priti čim ceneje skozi. Za ogled skupine je bil najprej aktualen Stuttgart, München sredi tedna v juliju, celo Savona v Italiji (malo naprej od Genove proti francoski meji) je bila aktualna, ker je bil termin postavljen na soboto. In na koncu je vizija v glavi postala jasna. Budimpešta! Sliši se zelo avanturistično. Tudi Peter je dahnil svoj usodni "da" in odrinila sva dan popreje iz Ljubljane.

Najprej sva hotela šotoriti v kakšnem kampu sredi Prekmurja ali ob Blatnem jezeru, a ko sva se peljala mimo obale polne senilnih turistov, ki so s svojimi pudli stopicali ob obdelani in izumetničeni obali Blatnega jezera, naju je vse minilo in mahnila sva jo naravnost v Budimpešto, kjer sva preživela ostanek dneva v mukotrpnem iskanju Youth Hostel-a, ki bi slučajno delal (to je večen problem, ko prideš v Budimpešto in želiš kje poceni prespati). Zbit sem bil do nezavesti in mislil le na posteljo, avto sem pustil na parkirišču tik ob glavni železniški postaji in se nisem zmenil za to, da bi slučajno dobil kakšno obvestilo redarstva. Tudi kapsi se niso in imela sva preklemano srečo te tri dni.

Peter je prvi večer izvrtal od nekega švedskega metalca, sicer polnega alkoholnih derivatov, ki je ravno v tem času vedril v taistem Youth Hostlu, dragoceno informacijo o lokaciji štacune s CD-ji, kjer prodajajo v glavnem metal (podobna, kot je bil to nekoč dobri stari Rec - Rec na Trubarjevi). Ko so nas študentje-turisti spraševali, kaj naju je prineslo v Budimpešto, so naju vsi začudeno buljili, kot da sva padla iz Marsa, midva pa njih, ker nama prav tako ni bilo jasno, kako to, da folk sploh ne šljivi tako legendarnega benda, kot so Yes. Seveda je bila prva prioriteta naslednjega dne, da se greva finančno olajšat v to štacuno. In res sva se. To je bil pravi heavy metal raj. Seveda zadrti prodajalec ni pomislil, da bi lahko privoščil obema kakšnih 10% popusta, a dobila sva musko, ki bo v Slovenijo curljala nekaj let po izidu, ali pa sploh nikdar ne bo pricurljala.

Ura se je bližala splošnemu alarmu za preplah in po daljši uživanciji v Pizza Hut-u, sva se vključila v kolone vozil, ki so se vile skozi mesto, preko Donave na drugi konec Budimpešte, v smeri Nep stadiona. V treh dneh nisva videla ene tuje registracije (razen "pravog jugoslovena" - golfa dizlaša z novosadsko registracijo). Folk očitno še vedno cvika, ali pa se kje "nevidno" kopiči v Budimpešti po varnih hotelih s petimi zvezdicami. Hrana je super, ljudje prijazni, scena relaksirana, mesto zelo spominja na Beograd. Ravno 18. 6. nas je dež po dolgem sušnem obdobju znova obiskal in ohladil vlažno soparno klimo. Cene so približno enake kot pri nas, le hrana je malo cenejša. Splača si privoščiti kakšen slasten biftek.

Sportareana ob 18,00. Zadnje forinte sva zagnala za karto (25€/osebo), hej! Kako priti sedaj do Yes majice? Vrnila sva se z metrojem v center zamenjat evre v forinte in ugotovila, da je bilo vse zaman, saj to pot skupina ni postavila svojega uradnega merchandisea. Koncert je izgledal kot družinski praznik. Ljudje so bili zrelejših let, z izjemo prikupne blondinke, ki se je pričela sumljivo smukati okoli Petra potem, ko je očitno zgrešila pravo dvorano za rave party. Bil sem šokiran. Ura je bila 19,30, koncert naj bi se začel ob 20,00, parter pa skoraj prazen. In to parter dvorane, ki sprejme 13.000 ljudi. Vendar očitno so se Madžari v vseh teh letih bivanja pod totalitarističnim režimom privadili na rusko točnost in ob 20,00 se je parter v trenutku napolnil.

Ognjena ptica Igorja Stravinskega je poletela v noč, potem pa se je zaslišal otvoritveni motiv Siberian Khatru in Yes so pričeli s svojim šovom. Glavni režiser Jon Anderson, oblečen sila preprosto, v rumeno majico in trenirko kot teniški trener s svojimi značilnimi yoga gestikulacijami, na njegovi levi je stal visok možakar odet v mušketirsko svileno srajco in črne pajkice, v bulerjih, v rokah pa je vihtel visoko svoj Rickenbecker. Neuničljivi bojevnik Chris Squire. Naprej na Chrisovi levi je bil obložen s paletami klaviatur še en orjak, dolgih ravnih svetlih las. Klavirski virtuoz in izjemni komponist, povratnik v skupino Rick Wakeman. Kako samozavestni so Yes, ko je z njimi Rick. Spomnite se samo pesmi Mind Drive s "Keys To Ascension Pt. II" (1997) v tej postavi (z Rickom), ki zveni kot bi bila vzeta iz sredine sedemdesetih. To je popolnoma drug bend. To so sedaj tisti zlati 110% Yes! In Rick je dejansko nenadomestljiv člen njihove glasbe. Seveda Rick tudi tokrat ni pozabil vnesti malo glema v šov in si je v ta namen nadel škrlatni svetlikajoči plašč. Dec je dejansko izgledal kot gora na odru in seval s svojo pojavo izredno energijo. Motor na bobnih je vživeto narekoval tempo, v Siberian Khatru vedno znova izstopa težki kovinski zvok bobnov, kateremu neverjetno nasprotno utež dajejo Jonov vokal in Rickove klaviature. To je Alan White, mož, ki tolče po bobnih z gibanjem celega telesa. Po slogu me spominja nekako na Johna Bohnama. No, in na koncu najpomembnejši medij in člen skupine, Steve Howe. Človek, ki s svojo prisotnostjo v skupini skrbi, da gredo Yes skozi, kakor temu pravijo sami, nenehni "perpetual change". Yogi, vesoljec, najčistejša duša skupine in glavni krivec, da so Yes takšni kot so. Yoda Steve projecira informacijo, ostali jo družno ojačajo in prevedejo v svojevrsten jezik, ki je dostopen vsakomur. Takoj med Siberian Khatru je Steve izmenjal steel pedal kitaro in dve polakustični kitari modela Gibson. Še ena malenkost, Steveu oblečenemu v indijskih srajčkah se očala super podajo. Vsak zase je posebnež, karizma in že s samo pojavo na odru seva hude vibracije v prostor. Družno z živimi zvoki svojih inštrumentov je ta izredna energija magnificirano obsijala celotno dvorano.

Skupina je promovirala tudi svoj zadnji album "Magnification" (2001), na katerem je sodeloval celoten filharmonični orkester. No, pravzaprav vsa glasba Yes zveni nekako tako, kot bi jo igral orkester. Zanimalo me je, kako bo Rick prevzel nase vlogo orkestra pri izvedbi pesmi Magnification. Bil sem šokiran. Kako je združil vse te motive, vse delnice in delo instrumentov v grandiozno zmes, ter jo vnesel v pesem. Od kje neki? Genij! Preproso se je vrtel od ene do druge klaviaturske tastature, v svojih značilnih zvitih pozah, vendar vseskozi s silno resnim izrazom na obrazu. Njegovo delo je izpadlo vživeto, kot da je vstopil v svoj varni svet. Sproščeno, spontano, a kljub vsemu je z enim očesom vseskozi budno spremljal kaj počne ostali četverec na odru. Steve je prijel za mandolino medtem, ko se je Jon prebijal skozi začetne verze pesmi. Ko enkrat zares spoznaš, kaj servira Jon skozi svojo poezijo, predvsem verz v tej pesmi, ki razodeva spoznanje, da je vse ljubezen, ti lahko to pomaga najti pravo pot tvoji duši, kot ji je bila karmično podeljena ob rojstvu. Se sliši noro, kaj? Za tistega, ki ve, sploh ne, pač pa nekaj popolnoma normalnega. Okej, stran od mojega osebnega navdušenja nad razsvetlitvijo! Vendar ti tipi dejansko tako živijo. Sicer njihova neponovljiva glasba in svojevrsten paralelni svet, ki so ga z njo ustvarili ne bi nikdar sevala takšne veličine, brezčasnosti, iskrenosti, svobode in zato resničnosti.

Naj se povrnem na realna tla. Set lista je bila sveže prevetrena in tretji komad je pomenil eno od senzacij večera. Ekološko naravnani Don't Kill The Whale ("Don't kill the bees!", kot se je uvodoma pošalil Jon), mini hit iz "Tormato" albuma (1978). Tega res nisem pričakoval, saj je Rick v nedavnem intervjuju za Classic Rock dejal, da mu zvok "Tormato" albuma sploh ni po godu. Popolnoma drugo ambientalno vzdušje pa je ponudil prvi mini ep imenovan In The Presence Of ("Magnification", 2001). Uvod gradi izredno atmosfero, ki se sinhrono in popolnoma skladno prelije v pozibavajoči nežni krhki ritem in pričara novo podobo v pesmi. Raznovrstna pesem kar se tiče motivov in atmosfer. Na platnu v ozadju so se stalno prelivale auralne podobe. Ta pesem je potrdila, da si fantje dobesedno lahko berejo misli, toliko stvari so že skupaj prebredli. Pravzaprav zaznavajo en drugega na odru. Zvok in uigranost sta bila čista perfekcija. Po koncu pesmi je Jon dejal: "This power of your listening is so great!" Kako pomembne so vibracije avditorija za skupino. Si predstavljate biti obdan s 5.000 glavo množico Sportarena-e, ki se družno pozibava s teboj in te podpira. To mora biti dejansko nor občutek!!!

Nato je Jon nadaljeval: "Tole pesem sem napisal pred tridesetimi leti in gre nekako takole...." Kratki raziskovalec We Have Heaven, v katerem sta ob Jonu prispevala vokalne delnice Chris in Steve je izpadel fenomenalno. Vendar bi mislil, da Yes brijejo norca iz sebe, če temu ne bi sledil... Da točno! Med kratko pavzo je celo izgledalo da ne bo sledil, a ko je Jon ogovoril ljudstvo z: "Ta pesem govori o plezanju po gori!" je bil to jasen znak, da gredo Yes naprej s South Side Of The Sky ("Fragile", 1972). Norija! Yes te pesmi v živo zares niso igrali praktično že celih trideset let.

Sledila je nova mini epska lekcija And You And I ("Close To The Edge", 1972), standard skupininih set list. "Tole smo napisali pred tridesetimi leti...", je znova nadaljeval Jon "...in če me vprašate, kateri časi so bili boljši, bi se odločil za današnje, kajti danes lahko igramo na Madžarskem, kar pred tridesetimi leti ni bilo mogoče."

Potem je edino Steve ostal na odru. V roko je vzel folk kitaro ter se usedel na barski stolček bliže publiki. Mojstrsko je udejanjil pesem To Be Over ("Relayer", 1974), ki je izpadla popoln akustični "howeovski" instrumental. Magični trenutek, ko umetnik zažari v vsej svoji iskrenosti. Kar se tega tiče je Steve zame osebno eden najprepričljivejših glasbenikov, kar sem jih slišal. Tako posebno, odštekano, kako združuje vplive, jih ekstrahira in prevaja v svoj lastni glasbeni izraz! Iz tega izraza sije izredna svoboda. Steve je na polno in vživeto odbrenkal svojo prvo točko, potem pa prebudil publiko s standardnim in klasičnim set vključkom skupine The Clap ("The Yes Album", 1971), publika pa je kitaristu pri tem vseskozi diktirala ritem. Steve se je zahvalil množici in žmrknil iz odra.

Nato so se prižgale luči dvorane. Čudno, zelo čudno, kot da bi bilo kaj narobe. Na oder so prihiteli trije roadiji in mrzlično čekirali opremo. Med And You And I je Rick stalno mežikal Steveu. Je bil kitarist morda preglasen za Ricka? Sam nisem opazil tega, meni je zvenelo vse okej. 20 minut moje paranoje je minilo (očitno je bil to premor), dvorana je znova potemnela in skozi nasneti zvok glasbe Merry Melodies je priracal na oder Jon in krilil z rokami proti publiki, naj preneha ploskati. "To ni prava pesem!" je v smehu dodal simpatični pevec in hkrati napovedal solo točko Show Me, ki jo je izvedel s pomočjo posebej zdizajnirane midi folk kitare, katere glava je sestavljena iz glave viole. Pesmi se je proti koncu pridružil Rick in dvignil s kritjem klaviatur atmosfero na še višji nivo. A to je bilo za maestra šele ogrevanje.

Človek je dobesedno eksplodiral na odru v svoji solo točki. Igral je tudi inserte iz svoje solo plošče "Six Wives Of Henry VIII". Pri tem je letel z enega na drugi konec svoje trdnjave klaviatur. Zvok orgel je bil grandiozen, ne pomnim kdaj v življenju sem bil prisoten na kakšnem koncertu, kjer bi bil ta zvok orgel tako izrazno poln in močan. Kako živo in kako mistično vzdušje! Poln mravljincev sem bil!

Potem pa Heart Of The Sunrise! Jon je nadaljeval v svojem slogu: "Ta pesem je že zelo stara, mislim da več kot trideset let!" Iz njegovega ciničnega nasmeha se je dalo razbrati, da je tudi Jonu postalo počasi že smešno njegovo ponavljanje (v zvezi s "30-imi leti") in skozi dvorano je odjeknil gromek smeh publike. "To so bili časi, ko glasbenim založbam ni bilo mar kaj ustvarjajo skupine, zato smo svobodno komponirali kar se nam je zahotelo!" je pribil. Tokrat je Chris prevzel vajeti v svoje roke. Debela rožljajoča bas linija podkrepljena z Alanovimi bobni je diktirala tempo. Chris se je zabaval in z gestikulacijami podžigal publiko in ljudje so pričeli znova aktivneje sodelovati. Kasneje so z Long Distance Runaround ljudje dobili tudi možnost, da so lahko " normalno" peli poleg Jona, kajti pesem je v osnovi speljana v nižji intonaciji. Nikar pa ne skušajte imitirati Jonovega vokala, če želite ostati pri glasu.

Naslednja točka je bila namenjena čistemu jurišu ritem sekcije. Razgreti šaljivec Chris si je sedaj posebej za to priložnost zavihal rokave, medtem ko je Steve odprl s "flažoleji" pesem The Fish (Schindleria Praematurus). Ves bend je sodeloval pri tem uvodnem delu. Chris je bil režiser in vodja. Kmalu potem, ko so Rick, Jon in Steve zapustili oder, se je sunkovito obrnil k Alanu ter mu dal znak ob katerem sta prešla v otvoritveni nažigaški motiv pesmi Tempus Fugit ("Drama", 1980). Alan in Chris pa nista obšla niti pesmi On The Silent Wings Of Freedom ("Tormato", 1978), ob koncu katere sta se vrnila nazaj na The Fish in zaključila svojo solo točko. Chris je tukaj uporabil bas kitaro z trojnim vratom.

Tako, sedaj je bilo vse pripravljeno za veliki finale. Harfa na odru je pomenila le eno. Awaken ("Going For The One", 1976). Rick je nežno odprl pesem na klavirju. Po minuti in pol sta se vključila Jon In Steve (z izvabljanjem zanimivih efektov svoje steel pedal kitare). Za bonus vstopi ritem sekcija. Intenzivni beat bas kitare, Alan visoko na činelah, Steve pa preide na glavni motiv in odpre vrata Jonovim verzom. Vzdušje v pesmi doseže prvič vrhunec. Pravzaprav je ta pesem vedno nekaj posebnega. Strukturirana je tako, da prav vsa petorica lahko vedno najde v njej ogromno prostora za glasbeno izražanje in več kot očitno je bilo s kakšnim užitkom so fantje pristopili k njeni izvedbi. Neverjeten občutek večne svobode je ujet v njej. Skozi temačno vzdušje srednjega dela, ko je oder in halo oblila temno modra svetloba in so umetniki na odru izgledali kot temne silhuete, se je vzdušje popolnoma spremenilo. Sedaj je Rick prevzel glavno vlogo in vozil svojo orglarsko melodijo po zgledih J.S. Bacha, medtem ko so ostali razvili izjemno ritemsko protiutež temu vzdušju. Polagoma so privedli hipnotično vzdušje do skoraj popolne tišine v dvorani. Le Jon je nekako uspel prekinjati to tišino s svojo harfo. Ko je že izgledalo v nekem trenutku kot, da je vse umrlo, nas je naenkrat ponovno obsijala svetloba Rickovih klaviatur in dvorana je znova oživela. Koliko različnih vzdušij v eni pesmi. Awaken je bila nedvomno vrhunec večera. In z njo so Yes končali svoj regularni del nastopa.

Prvi dodatek in "Yesgreen", ki ga skupina seveda ne sme nikdar zaobiti, The Roundabout ("Fragile", 1972) je dobesedno odpihnil avditorij, da je ta pričel "tvistati" in peti skupaj s skupino, ki je spretno lovila melodijo pesmi. Seveda Yes niso smeli pozabiti dodati Starship Trooper ("The Yes Album", 1971). Würm (kot tretji del te pesmi) je bil prava poslastica, s kar se da raztegnjenim zaključkom. Najprej je odprl finalni navzkrižni ogenj Rick z dolgo solažo, kateri je sledil Steve, potem pa sta se izmenjavala v duelih do konca pesmi. Würm je zgrajen na enem osnovnem motivu treh akordov, ki je idealen za improivizacijo čezenj. Tudi Chris se ni uprl svojemu šprudlanju in začinil vseskupaj do skrajnosti. Konec.

Prvič sem videl Yes v živo! Težko je opisati vsa občutja skozi besede. Tako natančno, uglašeno, fantje si berejo misli, kljub vsemu vse skupaj izpade tako spontano in v vsakem trenutku nepredvidljivo. Ti guruji tvorijo popolno glasbeno telo, neponovljivo v vsakem pomenu te besede! Vse leži v perfektnem ravnovesju! Vsa petorica deluje neverjetno mladostno! "Slabi vajbi" tokrat niso bili dovoljeni. V mislih imam obdobje skupine, ki se je vilo skozi osemdeseta, ko so negirali lastni izraz in se ob Južnoafričanu Trevorju Rabinu, ki je nadomeščal Stevea, takrat nekako pop-trendovsko zmetalizirali. Raznih pesmi iz te ere v stilu Owner Of A Lonely Heart ni bilo. Trenutna postava je prilagodila repertoar, ki ga je v tej postavi tudi skupaj skomponirala, s težiščem na pesmih s "Fragile" albuma. In tu so seveda klasični Yes najmočnejši. Sedaj in na koncu devetdesetih so se reaktivirali, reafirmirali in znova oživili sami sebe. Zato nosi turneja tudi ime "Full Circle". Upajmo, da bo prerojena fascinantna zgodba imenovana Yes s ponovno pridruženim Rickom Wakemanom, dodala tej zgodbi nov studijski continuum, ter nas čimprej razveselila z novo turnejo.

Set lista Yes (18. 6. 2003, Budimpešta, Sportarena):

1. The Firebird Suite (uvod)
2. Siberian Khatru
3. Magnification
4. Don't Kill The Whale
5. In The Presence Of
a. Deeper
b. Death Of Ego
c. True Beginner
6. We Have Heaven
7. South Side Of The Sky
8. And You And I
a.Cord Of Life
b.Eclipse
c.The Preacher The Teacher
d.Apocalypse
9. Steve Howe solo: To Be Over
The Clap
---------------------------------------------------------------------------- 20 min. pavza
10. Jon Anderson solo: Show Me
11. Rick Wakeman solo
12. Heart Of The Sunrise
13. Long Distance Runaround
14. Chris Squire in Alan White solo: The Fish (Schindleria Praematurus)
Tempus Fugit
On The Silent Wings Of Freedom
15. Awaken
_______________________________________________________ dodatek
16. Roundabout
17. Starship Trooper
a. Life Seeker
b. Disilussion
c. Würm
================================================== konec