Iron Maiden (Vienna - Stadthalle - 08.06.03)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Po dveh urah bivanja v smrdeči, peklensko vroči luknji in grenki izkušnji z ogabnim svetlim bavarskim pivom (očitno nas je oštirica hotela na vsak način zastrupiti), smo se spravili pred vhod Stadthalle, kjer so nas "nujno zlo vsakega koncerta" (varnostniki) temeljito prešlatali in perverzno obdelali s svojimi prednjimi ekstremitetami. Iron Maiden majice so bile kot ponavadi skrajno grde. Ob 19. uri je bil parter nabit, WC-ji skrajno zasedeni in tla prežeta z različnimi izločki, lepljivimi talnimi razmazi in raznoraznim odpadlim materialom. 15. 12. 1995 je bila taista dvorana skoraj popolnoma prazna, ko je skupina predstavljala svojo ploščo "X Factor" s svojim novim (in sedaj bivšim) pevcem Blazeom Baileyem. To pot je bila slika popolnoma druga. Vrelo je kot v mravljišču.

Česar ne bom nikdar sprejel, so odločitve po izbiri takšnih predskupin kot so Murderdolls. Kolikor imajo oni veze z metalom, toliko sem jaz v sorodstvu s prokariontsko bakterijo. Še huje. Murderdolls nimajo nobene povezave z glasbo. No, to povsem ne drži. Posebej ne za tiste detajliste, ki prištevajo ropot prevrnjenih loncev za vrsto glasbe. Ne no! Žrejo naš denar, to ni pošteno. A očitno sem sposoben prenesti marsikaj, da le vidim Iron Maiden. Torej antipropaganda vsemu kar je bilo kdajkoli dobrega ustvarjeno v glasbi od Beatles do Yes in naprej... imenovana Murderdolls so impresionirali le z imidžem. Packati se znajo in šemiti v bizarni lateks. Krasno! Pevec je vreščal kot maček, ki ga živega odirajo iz kože, zvok obupen, distorzirana umazanija, ujeta v dva kvadratka štirih polj kitarskega vratu. Le bobnar je resnična zver in mu je bilo vredno prisluhniti, vsi ostali so navadne šeme. Vse kar je bilo občutiti je tresenje mojih hlač. Iz avditorija so poleteli proti skupini trije polni kozarci piva, celo vedno korektna avstrijska publika, je česa takega sposobna, zanimivo. Ne razumem, zakaj je tako težko na evropskih turnejah Iron Maiden zbrati eno normalno predskupino, medtem ko po ZDA igrajo skupaj z Dio in Motörhead. Biznis je biznis. Upam, da so Murderdolls napisali svojo oporoko, kajti Zagreba in balkanskega vročega temperamenta čez deset dni z gotovostjo ne bodo preživeli.

Ob pol devetih je bilo vse nared. Kot ponavadi je najprej reflektor osvetlil bobnarsko trdnjavo in za njim dvometraša, ki se je trudil biti smešen. Nicko! Publiko je v tenutku zajel delirij, posebej pa so zagnali hrup ob narativu The Number Of The Beast, ki je pomenila začetek šova. Iron Maiden so se odločili, da takoj udarijo z vso silo in raznesejo dvorano na prafaktorje, kajti tej klasiki je sledila nova, The Trooper, z zagrizenim britancem Bruceom, ki je v rokah vihtel zastavo Velike Britanije. Nor uštelan zvok in predstava pevca je spominjala na speglanost "Live After Death" posnetkov. Zvok je bil dober, kaj dober, fenomenalen, neprekosljiv. Vse tercetne harmonije so bile ne le natančno odigrane, pač pa detajlno slišne. The Trooper si je težko predstavljati drugače, saj je v celoti preluknjan s tercetnim jurišanjem. Odlična izvedba.

Zgodba z Blazeom je reflektirala bend v povsem drugi luči. Bili so dobri, a to ni bilo tisto. Srečnega leta '99, sta pristopila Bruce in Adrian nazaj in v Milanu (23. 9. 1999, Ed Hunter turneja) so s sanjsko set listo bili to znova klasični Maiden. Izola '00 taisti Maiden, zvok je pešal, pa tudi člani med nastopom nekako niso bili 100% pri stvari. In danes? Stadthalle mora biti gotovo skupini po godu. To so bili sedaj zlati klasični Iron Maiden o katerih sem sanjal še kot mulec. Bruce je bil v enaki opravi kot na Brave New World turneji. Steve na odru ni več nogometaš. Kot sem povedal, očitno so Maiden prišli podret Stadthalle. Prvi del set liste je bil sanjsko sestavljen. Ostali so kar pri "Piece Of Mind" albumu (1983) in stresli iz sebe Die With Your Boots On. Prišel je čas za pesem srednjega tempa. V Di'Annovih časih je bil to navadno Remember Tomorrow, tokrat pa kot je napovedal Bruce: "Pesem pripoveduje o starem Egiptu, A. Crowleyu, T.C. Chastainu....!" in rjoveče zakjučil svoj nagovor: "Revelations!" Celih 18 let je narod čakal na vrnitev te fantastične umetnine v Iron Maiden set listo. Revelations! Dvorana je bila skrajno naelektrena, lojalni zvesti fani, so odigrali pri tem sila pomembno vlogo. Celotna dvorana je prepevala verze in se do konca poistovetila s skupino. Posebej pri Hallowed Be Thy Name, ki je doživel vrhunec proti koncu z Bruceovim značilnim podžiganjem publike. Nesmrtni okultni mini epski pesnitvi je sledilo še eno presenečenje. Ulica akacij št. 22, z reflektorsko svetlobo uperjeno na Adriana, ki je odprl pesem. Čista perfekcija kar se tiče odrske igre, zvoka in izvedbe 22 Accacia Avenue.

The Wildest Dream, popolnoma nova pesem, malo manj kot petminutni naspidirani štiklc je odprl drugi del, kateri je bil sestavljen v glavnem iz novotarij. Seveda niso mogli zaobiti Wicker Man in Brave New World, čeprav računam da bo vsaj ena od obeh v novembrski turneji zagotovo odpadla iz set liste. Posebna poslastica je bil znova The Clansman s Steveovim introm na akustičnem basu. Tu dejansko vedno znova dominira Nicko s svojim jazzerskim torpediranjem in polaganjem ter vpenjanjem najraznovrstnejših prehodov. Skupaj s Steveom sta znova izzvenela nepremagljivo uigrano. Kakšna moč unikatne ritem sekcije, ki vedno znova in znova očara. Navdušila je tudi izvedba Clairvoyant. Prvič sem jo poslušal z Bruceom na vokalih. Odigrana je bila s perfektnim tajmingom. Od vesele glavne tercetne melodije na začetku in koncu pesmi do izjemne uglašenosti kitaristov na odru. Odpeto in odrjoveno super reaktivno! Ta popolnost me je tako navdušila, da sem v trenutku pomislil: "Kaj hudiča se zalagaš z miljoni metalskih bendov, če sta tu dejansko dva klasična, ki ponujata vse za potešitev glasbenega okusa, Iron Maiden in Judas "fuckin'" Priest!? Sploh ne rabiš druge droge!"

Sledila je pesem mojega najljubšega Maiden albuma, znova sem jo prvič poslušal z Bruceom na vokalu. Udarni intro Heaven Can Wait v mojih ušesih v živo še nikdar ni zvenel tako prevzetno, zlitje z divjim ritmom in pevčevim polnim zaletom v vseh sekvencah je pričarala izredno vzdušje. Kakšna razlika z uradno izdajo živih ponetkov Fear Of The Dark turneje, ki v primerjavi s tem današnjim Bruceom zares zvenijo "crap" in delno znaveličano odpeti. Znova so Maiden na delu pesmi s tistim znanim "Oooh, oooh, ooh,..." povabili na oder fane, bližnje prijatelje, člane družin, da so se prikobacali in zapolnili oder s dretjem. Maiden so si privoščili v zvezi s tem skeč. Po koncu sta se tej skupini izbrancev, ki so zapuščali sceno, hotela pridružiti Janick in Dave ter jo odigrano prihuljeno popihati iz odra, kar je Steve opazil in ročno privlekel oba nazaj. Naslovni verz refrena je Bruce prepustil publiki, ki je uglašeno opravila nalogo z desetico. Edino Fear Of The Dark mi počasi že pošteno najeda na Maiden koncertih. Fantje, kaj ko bi ga zamenjali s kakšno drugo pesmijo te plošče, katerokoli? No, tačas sem vsaj lahko zajel malo sape in si ohladil razgreto butaro.

Kot zaključek je tudi Iron Maiden izvenela v najbolje slišani živi verziji kar sem jih imel možnost slišati do sedaj. To pot je niso odigrali formalno v stilu češ, saj je konec, in pustili publike na cedilu, pač pa so jo odžagali kot se zagre. Vse delnice kitaristov so resno izvenele in se prelile v izreden klasični fade out, ki je odjeknil skozi dvorano. Seveda je potrebno opisati sedaj še Edijev dizajn. Kdor ima DVD "Visions of The Beast" doma, mu je lahko vse jasno. Srebrna Edijeva lobotomizirana lobanja poskakujoče obešena na dolgih fedrih (magično slovensko: na posebnem vzmetenju – neki za Droljca!), za Nickovim hrbtom, se je med izvedbo Iron Maiden pesmi, sestavila. Najprej so vanjo z vrha cepnili enormni možgani, kasneje pa je lobanjski svodenj sestavil Eddieja do konca. Ah saj res, hodeči Eddie, tisti, ki pride sredi šova venomer terorizirat oder in dvorano je bil namaskiran in zmodeliran po naslovnici skupininega re-best of-a "Edward The Great" (2002) – re-best of zato ker je skoraj identičen "Best Of The Beast".

V dodatku je Bruce najprej ogovoril občinstvo in dal vsem očetom v avditoriju poseben nasvet: "Ali ima kdo izmed vas hčerko? Kot verjetno že veste, smo končali nov studijski album, ki bo izšel septembra. Torej naj pogledam (Bruce šteje s pomočjo prstov),... Dunaj!?!?? Želite, da igramo znova tukaj novembra?" Narod se je s huronskim navdušenjem bučno in kaj drugega kot pozitivno odzval. "Potem poskrbite, da boste dobro zaklenili svoje hčere, ko bomo znova tukaj!" je bil jedrnat Bruce in ritem sekcija je oživela z zlobnikavim rock'n'roll mesarskim ritmom Bring Your Daughter...To The Slaughter. Evo, prvič, da slišim kaj v živo z "No Prayer For The Dying" albuma (1990). Uvodni del je Bruce speljal z izredno komunikacijo med njim in publiko ter ji naložil naj poje za njim njegove "oooh-e" različnih sekvenc, dokler si nismo skoraj scvrli glasilk. Iron Maiden so resnično uživali ob izvedbi te pesmi, ki je znova našla svoje mesto v set listi od Fear Of The Dark turneje. In s "Powerslave" (1984) so pritegnili kaj drugega kot Two Minutes To Midnight. Klasični, skoraj šestminutni ubijalec, me je v svojem srednjem delu, zabeljeno zgrajenim s skladnimi prehodi in solažami, znova spravil na kolena. Najprepričljivejši Two Minutes To Midnight v mojem lajfu, znova kot na World Slavery Tour (‘84/'85). Neverjetno, kakšen zvok, kakšen približek sredini zlatih osemdesetih. Popolnoma zavzeto in brez zavor do konca.

Kratek, a silno težak zalogaj je čakal pevca na koncu. Run To The Hills seveda. Z refrenom speljanim kot na plošči "Live After Death". Bruce je ohranil vso moč svojih izrednih pevskih sposobnosti skoraj nedotaknjeno. Dec je dejansko žarel na odru. Pevec in ostali člani delujejo kot dvajsetletni razposajeni fantiči in ne desci, ki so se globoko prevesili v svoja štirideseta. Po tej plati Iron Maiden dejansko sledijo skupinam katerih člani so že krepko v petdesetih letih, a delujejo na odru, kot bi bili na višku svoje kariere. To so zares največji legendarni bendi, kot npr. Judas Priest, Motörhead, Uriah Heep ali Yes. Kdor pravi za te "ate", da so že zdavnaj izpuhteli, se globoko moti. Iron Maiden zvenijo še vedno neverjetno sveže, polni mladostniškega zaleta in so dejansko obveza vsakega ljubitelja glasbe, da si jih ogleda v živo.

Dva površna vzroka, da oživljena skupina, jaše ponovno na vso moč, sta izredna forma vseh članov na odru in bombastiča kemija, ki jih drži skupaj ter fantastična prenovljena set lista. Upajmo le, da Maiden na turneji v prihajajočem novembru to set listo ne bodo skvarili tako, da bodo igrali polovico nove plošče v njej in da vratolomni kamikaza Janick ne bo poskušal skakati na glavo z odra, kot je to izvedel na Brave New World turneji. Ni kaj filozofirati. Glasu po koncertu že dolgo nisem imel tako zavozljanega. To so bili meni osebno daleč naboljši Iron Maiden v živo do sedaj.

Iron Maiden set lista (8. 6. 2003, Dunaj, Stadthalle):

01.) The Number Of The Beast
02.) The Trooper
03.) Die With Your Boots On
04.) Revelations
05.) Hallowed Be Thy Name
06.) 22 Acacia Avenue
07.) The Wildest Dream
08.) The Wicker Man
09.) Brave New World
10.) The Clansman
11.) The Clairvoyant
12.) Heaven Can Wait
13.) Fear Of The Dark
14.) Iron Maiden
----------------------------------------------- dodatek
15.) Bring Your Daughter...To The Slaughter
16.) Two Minutes To Midnight
17.) Run To The Hills
============================== konec