Spock's Beard (München - New Backstage - 15.10.03)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Minilo je skoraj natanko leto od podviga in izleta v Frankfurt Am Main na Vanden Plas. Tudi tokrat je bil scenarij v marsičem podoben, le da je bil cilj precej lažje dosegljiv. Dan je bil fenomenalno sončen in svež z dodobra ohlajenim zrakom. Malo naprej od Salzburga smo se podprli s pravimi "vineršnicli" in "kartoflom", za povrhu pa se založili s kupom najrazličnejših zeli iz solatnega bifeja. Sendvičem je treba enkrat za vselej reči zbogom! Ob bližnjem spogledovanju z njimi, ti efektivno zamašijo prebavo, za povrhu pa ob njihovem transportu še cel avto prične kaj kmalu zaudarjati po salami in ostalih "spicy" sestavinah.

Ob petih popoldne smo prišli v München. Seveda smo se takoj zatem izgubili. V delu mesta, ki je dejansko izgledal kot črnski geto - pravi münchenski Harlem, smo ustavili avto. Thomas se ni kaj prida zmenil za ta "spuki plejs". S kupi zemljevidov je pogumno stopil iz avta in povprašal prvega med mimoidočimi, če lahko razjasni trenutno geografsko lego našega avtomobila. Po pet minutnem mučenju v polomljeni nemščini je možakar vprašal flegmatično in spontano: "Jel' prićate srpski?" Problemi so bili tako naglo rešeni. Seveda smo se še kar izgubljali, a ob 18:30 smo le vdeli pravo ulico. New Backstage. Velik kontejner obdan z raznobarvnimi reflektorji je izgledal kot ringelšpil za otroke ali "Nobel Burek" z Miklošičeve v Ljubljani. Nikjer ne moreš parkirati normalno. Iz dovozne ceste sem kar zaparkiral tour buse, ki so že stali na malem dvorišču New Backstagea. Nobenega normalnega parkirišča nikjer naokoli! Hotel sem se prepričati, če je to res to kar iščemo. V trenutku ko sem hotel prestopiti vhodni del, je po stopnicah nasproti pristopicljal Bill Jenkins, novi klaviturist Enchant. Točneje prišepljal, saj je imel očitne težave z levo nogo. Seveda nisem bil popolnoma prepričan, če je to res on. Z zelo neumnim vprašanjem sem ubil dve muhi na en mah: "Are you from Enchant?" odgovor je bil kratek: "Yes"! Tako. Ker je Bill Jenkins potrdil svojo pripadnost skupini Enchant sem si dokončno oddahnil, saj smo našli Enchant in New Backstage!

Dovolj nakladanja. Osem zvečer. California Guitar Trio pred nami odprejo s tremi folk kitarami polurni žur. Besen sem bil sam nase, saj nisem poznal niti enega njihovega komada. Fantje znani po sodelovanju s številnimi priznanimi umetniki kot so npr. Robert Fripp (King Crimson) in genijalni basist Tony Levin (ex-King Crimson, Peter Gabriel, Pink Floyd in uh, oh, ah, še mnogi drugi), Toto, Flower Kings in vsemogočni guru John McLaughlin, so odprašili tri svoje lastne izume in dve priredbi. Malo ethno folka, malo klasike, malo jazza, malo bluesa. Melodije okusno razdeljene, so se skladno prepletale in fantastično polnile zvočno sliko. Ker sami vedo koliko je ura, so kmalu prešli k bistvu. Priredbi Bohemian Rhapsody od Queen. Hideyo Moriya na levem monitorju je bil zadolžen za melodijo Mercuryjevih vokalnih linij. Vodja Paul Richards in Bert Lamb (izvorno Belgijec) sta ga genialno krila. Narod je prvikrat zajel sapo in padel v delirij. "Evergreen" je zvenel kot bi poslušal Bachov čembalo 18 stoletja. Pravi akustično - kovinski zvok. Dlake so se mi ježile. Fantje so usklajeno uigrani dihali drug z drugim. Paul je imel v rokah zanimivo folk kitaro z "zavihanim" kitarskim vratom. Tudi prečke na njemu so bile nastavljene nekoliko postrani. Seveda je narod komaj čakal na tisti poskočni vložek, ko so fantje "zarifali" s svojo akustično artiljerijo, nato pa z neverjetno mehkobo prelevili atmosfero v popolnoma drugo dimenzijo in z neverjetno mehkobo komad. Misirlou iz Tarantinovega Pulp Fiction-a je množico do kraja razgrel. Moriya je na zgornjih dveh strunah demonstriral izjemno hitrost obeh rok, medtem ko je gnetel glavni motiv pesmi. CTR so zaključili koncert ravno v trenutku, ko je bila množica skrajno navita, a pol ure je minilo kot bi pihnil in fantje so morali odstopiti oder Enchant ter nas tako pustili vidno nepotešene.

V naslednji uri so nam na odru delali družbo progresivci Enchant. Enchant je skrbno naoljen stroj, petih dlakocepskih zvočnih picajzlarjev. Moram priznati, da sem bil tisti večer zares srečna oseba, kajti ni bilo dolgo tega, ko sem doma zafrustrirano tuhtal: "Kako to, da super bendi kova Enchant ali Shadow Gallery, sploh ne naredijo turnej po Evropi?" Žalostna resnica. Premajhni so. Na vso srečo obstajajo komercialno večji bendi, kot so Spock's Beard v tem primeru, ki tako ponudijo tudi takšnim mojstrom možnost, da se jim pridružijo na turneji. Na odru sta bila postavljen že dva seta bobnov. Tisti na sredini so bili rezervirani za Nicka D'Virgilio-a iz Spock's Beard, bolj proti levemu ozvočenju, pa so jim delali družbo bobni, ki jih je uporabljal za to turnejo posebej najeti Spock's Beard bobnar Jimmy Keegan, kateri je bil zadolžen za bobnanje med Nickovim performansom glavnega vokala. No in Sean Flanagan se je usedel za bobne Jimmyja Keegana. Takšne postavitve kvinteta na odru nisem vajen. Bobnar povsem na levi. No skozi zvoke nasnetega uvodnega dela pesmi The Thirst s prvenca "Blue Print Of The World" (1994) so zavzeli položaje in tako poštartali nastop. The Thirst je bil lepo presenečenje. Otvoritvena pesem prvenca skupine. Si predstavljate, da Dream Theater odprejo svoj šov z A Fortune In Lies? Zvok je skozi celo pesem nagajal, saj "mešalkamož" ni uspel uglasiti basista Eda Platta, tako da je bas prebijal zvok skupine skozi celo pesem. Tako ni bilo moč razločno slišati kaj delata kitara in klaviature. Takoj za The Thirst so preklopili na zadnjo ploščo "Tug Of War" (2003) s Sinking Sand vodeno skozi nežnejši, čutni refren in izrednim solističnim dodatkom kitare v izhodnem delu. V njej je postal zvok vseh inštrumentov končno uravnovešen. Sledila je moja najljubša "Blink Of An Eye" (2002) pesem Monday. Pevec Ted Leonard je prijel kitaro v roke. Če je v Monday Douga striktno spremljal le z akordi, pa se je pri Progtology Ted izkazal ne le kot izjemen pevec, pač pa tudi kot odličen kitarist. To niti ni takšno presenečenje, saj so vsi multi inštrumentalisti, vsi komponirajo komade, a Ted je presegel moja pričakovanja pri obvladovanju kitare. Progtology ima dokaj težak glavni motiv, ki ni odrifan čez akorde, pač pa so ti razstavljeni in prste moraš imeti kar precej natrenirane, da ob visoki hitrosti ohranjaš čisti zvok igranja. Seveda je pesem popolni inštrumental in zato se je lahko Ted kitari v celoti posvetil. Bend se je dokončno razgrel po bučnem aplavzu, ki ga je požel, ob Dougovem izrednem solističnem odklopu na kitari. Sledila je prava pravcata senzacija. Pesem My Gavel Hand ("Break", 1998). Ta je po svoji strukturi dokaj netipična za Enchant. Linija petja je težka, z melodijo h kateri moraš pristopiti s popolnim filingom, da prepričaš poslušalca. Ted, ki je medtem že dodobra našvical svojo majico, je delo opravil velikopotezno, ne le kot pevec, pač pa tudi igralec. Fantje niso pozabili zaobiti Below Zero s plošče "Wounded" (1996), ki jo očitno zelo radi igrajo v živo. Ta je množico znova razgrel. Comatose z nove plošče je nakuliral sceno. Sofisticiran vokal in mehak pristop skozi čutno melodijo je dvignil atmosfero na višjo raven. Ko so se vključili bobni in bas, sem vedel, da je to nekako vrhunec nastopa. Fantastično struktirirana pesem je sevala izredno energijo in potrdila visoko uigranost skupine. Tudi novi klaviaturist Bill Jenkins je na odru deloval, kot bi bil član Enchant že celo desetletje in ne komaj pol leta. Redni del je bil zaključen. Publika ni skrivala navdušenja, Enchant so se vrnili za dodatek in zaključili odličen nastop s pesmijo Oasis z njihovega prvenca. Žal so morali fantje skrajšati svoj repertoar za eno pesem. Zaradi časovnih ovir, so morali izpustiti iz set liste What To Say ("Juggling 9 Or Dropping 10", 2000), kot je dejal Ted Leonard po koncertu, je ravno to njegova najljubša Enchant pesem. Je pa zato, po njegovih besedah, bila My Gavel Hand v München-u nasploh prvikrat odigrana v živo.

Spock's Beard. Kot velika večina dvorane sem nestrpno pričakoval ta trenutek. A Guy Named Syd in tu so! Nagruvana funky otvoritev! Dave Meros na klaviaturah? Halo? Ne, ne, pomota. Tisto bučno otvoritveno podlogo, ki naredi komad tako nagruvan, je Dave odigral čez bas synthesizer. A kje za vraga je Nick, moral bi biti za bobni in kdo hudiča je ta pedenj mož za setom bobnov, ki je stojijo na levi, poleg originalnih skupine? Nick je osamljen prihlačal na oder, razposajen, nadut, naspidiran do konca. In ko so se usuli rafali njegovih verzov sem gledal kot zapičen vanj. Obnašal se je kot prepotenten najstnik, ki bi najraje vsakogar na gobec. To je bil del njegove odlične igre. Začetni del pesmi (del: Same Old Story) uprizarja Sidov jaz. In Nick je bil na odru dejansko pobalin Sid. V trenutku pa je pričarano vzdušje obrnil na glavo z verzom "…I used to be a honest man…." Subtilno, skoraj skozi narativ, s popolnoma drugo barvo glasu. Igra je bila popolnoma druga. Sid je sedaj opazoval svoja dejanja, zavedel se jih je,…., zavedel se je svojega egoističnega osla. Fenomenalno. Sledi eksplozija Ryovih orgel in tisti Deep Purple-ovski drive, ki je znova podkuril publiko. Spock's Beard so najbolj spontana odrska rock skupina, ki sem jo imel možnost videti v živo v (tem) življenju. Konstantno brijejo norca iz sebe, konstantno skrbijo za absolutno zabavo in direndaj v dvorani. Delujejo kot ena majhna srečna družinica, polna svetlobe in samih pozitivnih vibracij. Nobene zapite patetike in samopomilovanja ni v njih.To niso profesionalni glasbeniki tipa Coverdalovih Whitesnake, ko dec novači drage glasbenike, ki se prodajajo na odru pod imenom Whitesnake in pač rutinirano odigrajo kar jim je naloženo. Spock's Beard so popolnoma druga profesionalna skrajnost. Kot bi se znašel med petimi (upoštevajoč simpatičnega Jimmyja Keegana) otroki, ki jim rojijo po glavi same "neumnosti". Prava bratovščina!

Na odru so fantje namreč iskreni, kot so iskreni lahko le otroci, ki še nikdar niso prestopili šolskega praga,da bi jim tam bolj ali manj sofisticirano do brutalno spirali možgane z ustrahovanjem, katerega posledice čuti (večinoma nezavedno) vsakdo izmed nas. S svojo sproščenostjo in brez kančka napuha, so se fenomenalno približali publiki in se poistovetili z njo.

Magija! Iskrenost! Zabava! Norija, prava spontana norija, za ušivih 20€. V delu pesmi s slonjim rjovežem skozi Ryove efekte podloženim s pravim etno afro tolkalskim vložkom (četrti del: Judge) sta Nick in Al lovila drug drugega po odru, pri čemer je bil Al s svojo kitaro, rumeno majico in oprijetimi usnjenimi hlačami prav osupljivo smešen. Al s "cvikerji" oranžnih stekel, nastavljenimi skoraj na konici svojega nosu, trdim triprstim kitarskim prijemom in oguljeno rdečo fenderico, na prvi pogled resnično spominja na jazz kitarista Billa Frizella. Fant ne uporablja nobene trzalice. Uporablja pa vseskozi izrazit sustain, zato ga tudi fantje na pol v šali kličejo "Al sustaniac". Fant je dejansko uspel oblikovati glasbeni stil in pristop, ki je značilen zanj. Po drži, po uporabi desnice, po uporabi vah efekta in sustejnerja. Obenem je zabaven, da se resnično narežiš do solz. Izredna karizma!

New Backstage ima ogromen ventilator (vsaj to, če je vse ostalo majhno), ki izgleda kot hladilnik. Gotovo je star nekaj vekov saj brni, kot bi poslušal bučanje morskih valov. In ob pavzah med določenim komadom ali med komadi, je to "valovanje" ventilatorja preglasilo celotno dvorano, kar je ljudi sprva motilo, potem pa so se začeli ob tem zabavati. Še posebej nam je bilo do smeha, ko je Al z odra začel radovedno pogledovati proti množici, kaj hudiča je tako smešnega. Je morda smešen on? To itak, tudi če se ne bi trudil. In ko je opazil štos, je nadel New Backstageu laskav naziv dvorane z največjim pralnim strojem. V razbeljeni končnici je tudi Nick, kot originalni bobnar skupine, sedel za svojo bobnarsko trdnjavo in odprašil zaključne delnice pesmi.

Po dvajset minutnem metežu je sledila pesem starejšega repertoarja Thoughts z glavnimi verzi, ki so jih Jimmy, Nick in Ryo družno odpeli. Nato so pobje umirili prizorišče z valčkom Shining Star, v katerem je bil izrazen predvsem Dave s svojo "rickenbekerico" (model 4001) in dolgimi slajdi vzdolž vratu bas kitare. Sledila je poskočna East Of Eden, West Of Memphis, kjer je Nick skočil za bobne v drugi polovici pesmi, tam kjer imata Al in Ryo glavno besedo v solažah. Užitek je bilo opazovati komunikacijo oziroma strog očesni kontakt Rya in Nicka med Ryovim divjanjem po orglah in usklajenim dopolnjevanjem fantastično zabeljenih sočnih in polnih prehodov Nicka na bobnih. Ghosts Of Autumn je fenomenalna balada, ob kateri te zares trese do nebes. Kako so si fantje privoščili Dave-a pri napovedi te pesmi. "This song was written by our bass player Dave Meros!" Ladies and gentlemen, would you please welcome Mr. Dave Meros!" Dave Meros!!!" Dave-u je bilo sila nerodno ob tem. Nekako se je izvlekel: "I wasn't the only one who wrote this song!" A Nick se ni pustil zmesti in je nadaljeval: "That's right man, but John Boegehold is unfortunately not present, so ladies and gentlemen, would you please welcome Mr. Dave Meros!!!" Kako je Dave zardeval…..To sceno je treba videti, ne da se opisati z besedami. Režal sem se kot žival, mislim kako iskreno spontani so Spokobradci. Po enkratni čutni izvedbi te balade so fantje znova nadaljevali šov v višji prestavi.

In sedaj tisti računalniški "drum sample", kot bi z veliko frekvenco udrihal po kumarični konzervi. Evforija (Feel Euphoria) je zajela dvorano. "Ryo is rock'n'roll!!!" je bil nad kolegovo predstavo navdušen ob koncu pesmi, polne psihadeličnih erupcij v katerih se je vživeti Ryo z vso močjo obešal po klaviaturah, Nick. Atmosfera je dobila znova drug pridih skozi prelepo kompozicijo Bottom Line. Nick je prijel akustično kitaro v roke, kot pri Shining Star. Vse akustične delnice je odigral kar Nick. Nick ni Phil Collins, kar sem potihem pričakoval, pač pa je ločeno bobnal in ločeno pel, medtem ko je Phil svoje čase počel kar oboje hkrati. No Spock's Beard pa tudi niso Genesis. Obstaja verjetnost, da bo Jimmy Keegan kar stalni gost turnej Spock's Beard tudi v bodoče. Fantje so funky Onomatopoeia-o spustili iz set liste. Na začetku turneje so jo namreč igrali. V Münchenu smo jo še poceni odnesli, saj so nekaj dni prej v Berlinu izpustili poleg Onomatopoeia tudi Ghosts Of Autumn in celo Feel Euphoria. Zakaj, obstajata dve razlagi. Po prvi, zaradi časovnih omejitev. Po drugi pa so jih izpustili zato, ker naj bi se Alan med berlinskim šovom vseskozi počutil grozljivo slabo, saj naj bi ga že navsezgodaj obiskal tiger.

No končno je sledila sprememba repertoarja (vsaj kar se diskografije tiče) in fantje so se preselili na ploščo "Snow" (2002). In to striktno na drugi plošček tega dvojnega albuma, s katerega so odigrali nepozabno nor medley. Odprli so ga s Second Overture, ki se je prelila v fenomenali štiklc visoke atmosfere I'm the Guy, po Reflection in Carrie udarili s poskočnim Freak Boy (pt. 2) ter brezkompromisno stopnjevali tempo skozi Devil's Got My Throat Revisited ter Snow's Night Out.

Medley je bil generalno gledano vrhunec koncerta s svojim vrhuncem. Pesem Ladies And Gentlemen, Ryo Okumoto On The Keyboards, kjer se je Ryo-u zmešalo. Dec se je že prej poskušal kar nekajkrat pokriti s setom svoje orglarije, tako je bil vživet, tokrat pa mu je zares to tudi uspelo. V trenutku, ko se je popolnoma "odklopil", je prevrnil glavno stojalo, seveda z vso zložbo svojih klaviatur vred. Pri tem se je desna noga stojala kar dvakrat prelomila. Ryo je v ležečem položaju pripeljal svoj orgazmični trenutek h koncu. Seveda so fantje malo predahnili, dva "roadie-ja" sta nekako zlepila skupaj nogo stojala, da je potem ta uspešno funkcionirala do konca koncerta. Vendar je moral sedaj eden od "roadiej-ev" do konca šova držati stojalo. Sledil je solistični vložek oziroma dvoboj Jimmyja in Nicka na bobnih. Neverjetno kaj premore mali Jimmy. Set bobnov je bil poln njegovih rok, činele so se vrtele kot plošča v juke-boxu. Kakor sem opazoval, nadvlada Jimmy v hitrosti Nicka, saj ta nikakor ni mogel ponoviti za njim določenih vragolij. Osupljiva nepozabna zabava. To morate doživeti!

Nato so fantje zaključili glavni del koncerta tako, da so še enkrat odšponali refren Devil's Got My Throat in zaključili koncert z izjemnim fade outom, ki se kar ni in ni hotel končati. Med medleyem je Jimmy Keegan uprizoril neverjeten stage dive. V stilu Petra Gabriela se je s hrbtom "ulegel" na roke avditorija, ki ga je ponesel praktično do točilne mize preko cele dvorane na drugo stran in vrnil nazaj na oder.

No v dodatku so končno prišli na svoj račun ljubitelji Spock's Beard's klasik. The Doorway in Go The Way You Go sta skrajno začinili nastop, narod se je pozibaval, zabaval, veselil in skrajno šejkal. Komunikacija skupine s publiko je bila skozi šov izredna. Spock's Beard so končali v velikem slogu svoj nastop, ki je trajal vsega skupaj skoraj celi dve uri in pol. Brez napake, maksimalno sproščeno, brez kančka napuha. Tako "prijazne" in nasmejane skupine še nisem gledal v živo. Enostavno je kar trajala in trajala moja spokobradična post koncertna evforija. To je skupina, ki z nastopom poslušalca v svoji iskreni ljubezni do glasbe resnično prevzame in očara. Fantje nimajo nobenih zavor. Na odru delujejo po principu: "Delaj kar hočeš!" Zato je koncert silno nepredvidljiv, kajti nikoli ne veš kaj bo kdo izmed njih ušpičil. Skupina je ponudila same pozitivne vibracije, tako da smo si resnično dodobra napolnili baterije za vrnitev v realnost. Spock's Beard, hvala vam za nepozabno izkušnjo, se vidimo ob prvi novi priložnosti!

Enchant, New Backstage, München, 15.10.2003, set lista:

1. The Thirst
2. Sinking Sand
3. Monday
4. Progtology
5. My Gavel Hand
6. Below Zero
7. Comatose
----------------------- dodatek
8. Oasis
================== konec

Spock's Beard, New Backstage, München, 15.10.2003, set lista:

1. A Guy Named Sid
2. Thoughts
3. Shining Star
4. East Of Eden, West Of Memphis
5. Ghosts Of Autumn
6. Feel Euphoria
7. Bottom Line
8. Snow Medley:
a.) Second Overture
b.) I'm The Guy
c.) Reflection
d.) Carrie
e.) Freak Boy (pt.2)
f.) Devil's Got My Throat Revisited
g.) Snow's Night Out
h.) Ladies And Gentlemen, Mister Ryo Okumoto On The Keyboards
i.) dvoboj bobnov (Nick vs. Jimmy)
j.) Devil's Got My Throat (re-) Revisited
-------------------------------------------------------------- dodatek
9. The Doorway
10. Go The Way You Go
================================================ konec