Helloween (Vienna - Planet Music - 08.11.03)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Naposled! Helloween bližje domu na turneji, v oddaljenosti 450km. Predskupina Rage so bili glavni vzrok, da sem se ugriznil v ustnico in odmislil težave, ki jih prinaša prazen žep: "Saj bom preživel, še vedno sem, tudi ta mesec bom sfuru, ni panike!" Užitkom se pač težko upreš! Nikoli ne bom obžaloval odločitve, da odrinemo na Dunaj, kajti priča smo bili pravi heavy metalski rapsodiji!

Prvi so skočili na stage Vivian. Avstrijci, ki sodeč po videzu niso izgledali "od včeraj", pač pa imajo gotovo za seboj kar nekaj glasbene kilometrine. Progresivni metalci. Čuti se vpliv germanske klasične metalske šole, saj tvori masivno kitarsko rifanje pomemben delež glasbenega izraza skupine. H kitaram se prileže melodična uravnilovka, za katero skrbijo klaviature, ki igrajo vlogo orkestra v enem, torej nekako podobno, kot pri kakšnih Symphony X. Žal pa me Vivian niso uspeli prepričati v svojem pol urnem nastopu. Preveč klišejskega posnemanja je v njih, povsem pa me je odvrnila od skupine zaključna pesem, ki je neverjetno drzna kopija Believe od Savatage. Neverjetno, kako brez kančka sramu in spoštovanja kradejo v splošnem novoprišleki današnje rock scene. Verjetnost, da Vivian slučajno še niso slišali za Savatage odpade, kajti njihov basist je nosil Savatage majico na odru.

Naslednja luknja je ta, da ostaja še mnogo stvari, ki jih je potrebno izboljšati in nadgraditi. Neverjetno kako odsekano zvenijo posamezne pasaže. Npr. komad, ki je speljan v nekakšni masivni doomovski prispodobi, nenadno preklopi v drveči Iron Maiden The Trooper jahajoči naspidirani ritem. Brez kakršnega koli prehoda. Veliko bo treba postoriti, predvsem pa najti lastno hrbtenico dragi fantje. Vivian so nedvomno zelo dobri glasbeniki, a primanjkuje jim glasbene domišljije. Fantje nimajo lastno prepoznavnega sloga. Potem tretja opazka. Edino pevec se je trudil držati kontakt s publiko. Pevec je odličen, poln visok čist vokal, tudi njegova igra na odru je ugajala. Ne glede na dejstvo, da so imeli fantje na odru, zelo malo prostora, je presenečala postavitev glasbenikov na odru. Kitarist, ki je skrbel za vse solaže, je bil stisnjen v kot med monitorje, tako da se ga je komaj videlo, ritem kitarist, pa je stal ob boku pevca. Torej v središču. Vendar ritem kitarist ni naredil enega koraka levo ali desno, pač pa je s čikom v ustih nenehno bolščal v tla med svojim rifanjem. Enako predstavo so pokazali vsi ostali z izjemo pevca, no pa tudi basist je kazal še nekatere znake življenja. Torej lesene Marije na odru. Vendar jemljite me z rezervo, kajti avstrijska avdienca je bila naravnost navdušena. Fantje so nedvomno pogosti obiskovalci Planet Musica in očitno jih obiskuje zvesta baza fanov, saj se je nekajkrat stresla cela dvorana v znak njihovi podpori. Besedila v angleščini. Zvok je bil soliden, rifanje je nekajkrat rahlo preglasilo solistične odklope, a načeloma uspel nastop.

Prvi "rageman" ki nam je prišel delat družbo v dvorani, je bil Mike Terrana, ki je imel kar nekaj dela, da je zlezel za svoje ogromne bobne. Dec se ni obotavljal, pri priči je začel klofati Orgy Of Destruction. Skozi meglo se je kmalu nato prikazal glava Rage Peavey in ritem linija je bila tako popolna. Zadnji je priskakljal na oder kratkohlačnik Victor Smlolski v hokejski majici s številko 15 beloruskega kluba "Metalurg Magnetogorsk". Po Peavyjevi navigaciji z besedo: "Excellent!" so fantje takoj prešli na War Of Worlds z najnovejše plošče "Soundchaser". Trojec je bil izjemno razpoložen, Peavey in Victor sta takoj izmenjala nekaj vratolomnih položajev na odru. Naslednja bomba je bila Great Old Ones. Izredna komunikacija. Publiko so Rage pridobili v trenutku na svojo stran. Izkušeni lisjak Peavey očitno pozna prave vzvode kako razgreti avdienco. Sicer pa ob takšnem bombardiranju, niti ni potrebno ne vem kakšno posebno naprezanje. Judas Priestovko ali Acceptovsko naštelani Soundchaser je pomenil prvi vrhunec koncerta. Vampirsko rifanje, razbeljeni ritem "drive", narod je dihal s skupino skozi verze refrena. Zvok je bil fenomenalen in vokalna predstava Peaveya brez napake. Pevec/basist je pristopil brezkompromisno in na vso moč. Na trenutke sem res dobil občutek, da se trije Soundchaser-ji podijo drug za drugim po odru, kajti takšna glasbena perfekcija, popoln "timing" skladnosti prehodov, skombiniran s pravšnjo mero spontanosti in divjaškega odklopa, si človek težko predstavlja, dokler tega ne doživi. Kot bi bili hibridni križanci med strojem in človekom. Kako je Victor, ki je bil med naslovno pesmijo v središču pozornosti, preobrazil atmosfero skozi vživeto odigrani srednji inštrumentalni del. Rage so pripravil manjšo poslastico. V set listo so vrinili mini medley, sestavljen iz dveh pesmi. Začel se je z Sent By The Devil ("Black In Mind", 1994). Mesarski rifing je zastal na točki, kjer bi se morala pesem preliti v solažo, Rage so ustavil konje za trenutek, potem pa je Peavey napovedal še eno senzacijo, tokrat s plošče "The Missing Link" (1993) in sicer pesem Firestorm, s katero so zaključili medley. Vendar je množica postala znova aktivnejša ob Down ("Unity", 2002). Zatem sta Peavey in Mike zapustila oder in Victor je ostal sam. Svojo solo točko je odprl z inštrumentalom Lunatic ("Welcome To The Other Side", 2001). Victor se je tudi tokrat poslovil od vseh svojih trzalic in štrikal skozi nadzvočni "taping" z desnico, ki je bila večinoma časa položena skoraj na istem mestu kot levica. Na kitarskem vratu. Hkrati je zabelil vse skupaj z impresivnim obešanjem po tremolu in z izvabljanjem škripajočih kitarskih zvokov. Točka, ki jo glasbenik tipa Smolski enostavno potrebuje. Stavim, da Victor ni sestavil na turneji niti dveh solaž, ki bi bili zgrajeni na enakih ali približno enakih osnovnih motivih. Odklop racionalnega! Victor je zaključil solažo z akustičnim motivom Set This Wolrd On Fire. In trojec je spet družno sekal za nekaj časa, medtem ko se je množica pod odrom veselo prekopicevala. Sedaj je dobil svojih nekaj minut tudi Mike Terrana. Seveda je bila njegova solaža to pot mnogo krajša kot na lanski co-headlinerski turneji s Primal Fear, ko je Mike lahko zabaval množico celih 20minut. Seveda je akrobat tudi to pot plezal po svoji bobnarski trdnjavi, vrtel palčke in žongliral z njimi, kot bi imel nešteto rok in ne le dveh. Nekaj solo točke je odropotal kar v stoje. Zaradi Mikeovega neusmiljenega raketiranja iz vseh strani, je kar nekaj bobnarskih palčk doživelo svojo nesrečno usodo. Te so se kar razcefrale ob udarcih po robovih činel. Mike Terrana je tistega večera pridelal kar zajetno kopico lepih lesenih krhljev, no recimo trsk za na žar. Verjetno pa je izumil tudi novo različico zobotrebcev. Po koncu koncerta je te sveže trske velikodušno podaril množici. Skratka zabave polna mera! Tako je Mike "razgrajač" Terrana, v kopeli lastnega znoja dodobra naelektril ozračje dvorane. Gotovo smo prisostvovali predstavi enega najglasnejših bobnarjev na planetu Zemlja. Bobnanje iz vesolja!

Zasedba je bila znova popolna na odru. Odpeljala nas je na konec osemdesetih z njihovim hitom Don't Fear The Winter ("Perfect Man", 1989). Seveda obstaja direktna povezava med ploščama "Perfect Man" in "Soundchaser". Se spomnite verza pri Good Old Ones "...so called perfect man..."? No po zaključku je Peavey še enkrat pozval publiko k sodelovanju ob Higher Than The Sky ("End Of All Days", 1996). Pravi tornado za konec. Razbeljena predstava udarne pesmi je še enkrat dvignila vzdušje na višjo raven. Ljudje so pomagali Peaveyju skozi verze.

Okus pri tem so seveda pokvarile ene in iste slovenske metalske pijandure, ki vedno ob koncu pritiskajo v prve vrste iz ozadja zgolj z namenom, da bi ulovili kakšno trzalico, palčko, nemara slekli glasbenike. Hej, mar je to vse zaradi česar ste prišli na koncert? Victor pa je zašil neutolažljivce, saj ni vrgel niti ene trze med množico. Seveda je bilo v publiki kar nekaj Slovenceljnov. Bila je sobota. Le ti so bili znova med najglasnejšimi, kar se je odražalo še posebej med nastopom Helloween.

Rage? 50 minut popolne intenzitete, ki ni popustila niti za trenutek. Vse je bili odžagano z nadzvočnim zaletom, agresivno, besno. Hudiča fantje, naredite že headliner turnejo. Skupina, ki se je v živo preprosto ne moreš nagledati in naposlušati. Absolutna perfekcija v vseh pogledih! Ko sva se z Victorjem pogovarjala po koncertu in sem mu povedal od kod prihajamo, je ta brez zadržkov vprašal: "Govoriš po ruski?" V šoku sem prikimal, potem pa se poslužil znanja srbohrvaščine in beseda je stekal o headliner turneji. Victor je zatrdil, da je nekaj Rage koncertov napovedanih januarja (ti so že potrjeni na uradni spletni strani skupine in vsi znova blazno daleč od Slovenije). V ta namen naj bi Rage posneli DVD, kajti prihodnje leto je 30 obletnica skupine. Za septembra prihodnje leto pa je Victor zatrdil, da sledi prava headliner turneja skupine. Mike je kasneje celo razložil, da so poskušali narediti "break through" in priti s Helloween v Slovenijo. Si predstavljate ta šok? V obstoječih luknjah po državi Sloveniji jim res ne bi privoščil igrati, naravnost fantastično pa bi bilo, če bi jih spravil na kakšen letni festival v Slovenijo. Mike je zares pojava. Ko je zapustil backstage si je nadel majico "Security Guard" in se pomešal med množico. Vendar kako prijazen in preprost človek je to. Posvetil se je vsakemu fanu, v dvorani je pomagal "mearchendiser-ju" pospravljati majice in ostali fetiš v škatle ter znositi robo v tour buse.

No vrnimo se za dve uri nazaj, v pekel sobotnega vročičnega dogajanja dvorane Planet Music. Bilo je tretjič da sem se srečal s Helloween iz oči v oči. Prvič, kot marsikdo izmed vas, v Trstu ko so bili predskupina Iron Maiden (06.05.1998), drugič na velikonočni ponedeljek 16.04.2001 v Stuttgartu. Moja predkoncertna pričakovanja so bila podobna kot pred nastopom recentnih Iron Maiden. Rekel sem si: "Ah igrali bodo polovico set liste iz komadov zadnje plošče in potem nekaj iz post Master Of The Rings (1994) obdobja in le za odtenek nekaj iz osemdesetih!" Popolnoma sem bil zmeden. Helloween so prihrumeli na oder z introm, ki je zvenel kot outro in ga bendi navadno uporabljajo za klasični fade out ob koncu koncerta. Ne saj ne more biti res. Starlight? Glavni rif je vnovič potrdil mojo presumpcijo. Definitivno Starlight s kožo in kostmi. Juriš! Narod takoj v luft. Andy visoko z vokalom, močno, čisto, razločno, polno! Fantastično! Sanjal sem še kar naprej. Skoraj brez presledka so Helloween nadaljevali z Murderer! Ozrl sem se proti Petru. Tudi ta je odkimaval z glavo, češ: "Saj ni mogoče!" Dve klasike naravnost z Walls Of Jericho (1985) naravnost med oči. Potem sem si mislil: "Fantje sedaj igrajte kar hočete, zaradi mene Rokere s Moravu!" Toda Helloween me niso uslišali. Andy je v nemščini skušal potolažiti fane naj jim oprostijo, saj se bodo sedaj za trenutek pomaknili na obdobje obeh Keeperjev. Sascaha Gerstner je igral nekaj na akustično kitaro. Tisto nekaj ni bilo nič drugega kot intro Keeper Of The Seven Keys. To je bil pa višek. Evo, še zdaj se ježim vzdolž kože, samo miselno sem se prestavil na koncert. Uigrana 13 minutna fantastika, polna atmosferičnih preobratov in kar je bili najpomembneje, pevec je pel bravurozno. Pogumno in brez zavor. Do tistega trenutka sem živel v blodni zmoti, da Helloween ne igrajo več starega repertoarja, ker ga Andy Deris enostavno ni zmožen odpeti, ker je zanj nastavljen v previsoki tonaliteti. Strel v prazno, popolnoma! Skladen zaključek, polnost razločnega zvoka, čista zmaga! Avditorij je razganjalo od navdušenja. Kot bi prišli Helloween promovirat svoj "best of" "Treasure Chest" (2002) in ne letos spomladi izdani "Rabbit Don't Come Easy". Era obeh keeperjev pa je kar trajala in trajala skozi poskočni Future World in Eagle Fly Free z Markusovim značilnim basističnim "taping" vložkom, ob katerem je fant, kot vedno, požel gromek aplavz. Glede na to kako se je odvijal koncert, lahko vse skupaj imenujem, kot absolutno norijo. Smo mar v osemdesetih? Seveda je ugajal med vsemi najbolj pevec Andy. Vedno nasmejani možakar, katerega obraz je kar žarel od same pozitivne energije. Konstantno se je šalil, ogovarjal ne le celotno občinstvo, pač pa posameznike v avditoriju. Med njegovimi narativi v nemščini se je sem ter tja slišal izgubljeni krik: "Do you speak English?" Poleg odlično odpetega repertoarja zapuščine Kiskeja in Hansena, je Andy prepričal s svojo izredno odrsko igro in spontanostjo. To ga uvršča v sam vrh pevcev heavy metala. Če sedaj prištejemo Andyjeve kvalitete, katerih predhodnika gotovo nista imela tako izpopolnjenih, potem...No, kaj daje vsem Helloween ploščam z Derisom na vokalu skozi devetdeseta do danes prav poseben pečat? Prepoznaven vokal, ki slovi po izrazni variabilnosti in izjemnih barvnih deviacijah, kar vnaša v današnje Helloween nepredvidljivost in pričara prav posebno vzdušje v njihovi glasbi.

Forever And One ("Time Of The Oath", 1996) je umirila situacijo. Po pravici povedano sem potreboval malo pavze, saj sem se že pošteno utapljal v morju lastnega znoja. Šele sedma pesem, je bila vzeta iz najnovejšega Helloween albuma. Udarna Open Your Life, s preprostim a toplim refrenom, v katerega se je avditorij zlahka vključil. Prave bombe s čustvenim nabojem pa smo bili deležni ob izvedbi dveh hitov. Hey Lord! ("Better Than Raw", 1998) in kasneje If I Could Fly ("The Dark Ride", 2000), ki ga zanimivo Helloween na "The Dark Ride" turneji sploh niso igrali. Obe pesmi se odlikujeta po preprosti fluidni zgradbi, hkrati pa lansirata poslušalcu skozi svojo melanholično zgradbo, klavirske dodatke in zamazanost "new age" zvoka polnih kitarskih rifov, pravo izkustvo visoke atmosfere. Sascha je v celoti odvihral solažo pri If I Could Fly. Novinec v zasedbi je enkratno nadomestilo za Grapowa (Masterplan). Ne le da ga "propiša" na celi črti kar se tiče tehnike in obvladovanja kitarskih vragolij, pač pa daje mladenič vtis popolne neobremenjenosti glasbenega prilagajanja različnim situacijam, ki ga diktira novi izraz Helloween. Prav tako pa mu njegova izredna hitrost in natančnost tresenja arppegiov iz rokava omogočata zelo preprosto nasledstvo kitarsko kompleksneje grajenih komadov iz osemdesetih. Ne bom doktoriral, zakaj so se Helloween tako dolgo otepali starega repertoarja. Vzrok ni bil Andy Deris. Andy oprosti še enkrat! Morda čelni trk egov, ki enostavno ni dopuščal, da bi prejšnja postava Helloween igrala kaj več iz obeh "keeperjev" in z zidov Jerihe. Občutek je, da so Helloween znova zadihali s polnimi pljuči. Rokade so dobrodošle v vseh pogledih, "Rabbit Dont Come Easy" pa je pomemben prekurzor v evoluciji skupine. Naslednja plošča bo namreč v celoti potrdila, kje se Helloween glasbeno trenutno nahajajo.

Precizno pikanje čez rife obeg kitaristov je v celoti izzvenelo skladno in vseskozi ležalo v perfektnem ravnovesju. Rifanje nikjer ni preglasilo prehodnih kitarskih harmonij ali solaž. Zvok je bil fenomenalen in detajlno je bilo mogoče slišati dobesedno vsak prdec v dvorani. Medtem, ko se Michael Weikath zvesto oklepa svoje Gibson kitare modela Les Paul, pa mlajši Sascha rad posega po Ibanez kitari z navzdol zašiljeno glavo. Skratka po modelu bolj nesramnega in jeznega izgleda, kot se ga danes poslužujejo mnogi kitaristi mlajše generacije.

Helloween so zaključili glavni del s Power. Ob tej priložnosti, si je Andy privoščil manjšo zabavo. Avditorij je razdelil v dva dela in levica ter desnica sta sedaj tekmovali, katera je glasnejša. Zmagala je Andyjeva desnica. Pevec se je mimogrede pošalil, češ da ga že cel koncert vleče z odra bolj na desno, verjetno zaradi večjega števila brhkih deklin (odmislite metalske možače pasjih ovratnic, namazane z globinom, te odpadejo!!!). Torej pred poslednjim refrenom, so se fantje ustavili in avditorij je bil prisiljen orgazmično kruliti tisti "Oh, oooh-oooh-oooh-oh oh,...." Začinjen z odličnim fade outom je Power izzvenel v noč, fantje pa so jo hitro pobrisali v zakulisje. Power je služil na prejšnji turneji za otvoritveno pesem.

Dodatek so odprli z novo pesmijo Sun 4 The World. Na začetku sta Stefan Schwarzmann in Sascha zgradila izredno atmosfero. Sascha je za to priložnost vzel v roke inštrument, ki je izgledal kot hibrid harfe, sitarja in električne kitare. Skratka čudo vseh čudes, opremljeno z nadpovprečnim številom strun. Helloween nas le niso mogli zapustiti brez priokusa "Walls Of Jericho". Govorim o nekaj več kot šestminutnem mini epu How Many Tears. Ta je znova dvignil vzdušje na višjo raven in skrajno podkuril publiko. Najboljša možna rešitev za zaključek druženja, ki je trajalo uro in dobrih 40 minut!

Helloween so me resnično presenetili. Kaj presenetili, prav ganili! Prvi vzrok za to je bila fenomenalna set lita, katere si ne bi upal sanjati niti v najbolj blodnih sanjah. V primerjavi s prejšnjo "The Dark Ride" turnejo so ostale le štiri pesmi enake v repertoarju: Dr. Stein, Eagle Fly Free, Power in How Many Tears. Ni to vznemirljivo? S Stefanom in Sascho v postavi piha znova svež veter za Helloween. Nova kohezivna kemija je zgrajena. Nestrpno lahko pričakujemo kaj nam bodo buče ponudile v prihodnosti. Predvsem pa upam, da čim več takšnih koncertov.

Rage set lista (Dunaj, Planet Music, 08.11.2003):

01. Orgy Of Destruction
02. War Of Worlds
03. Great Old Ones
04. Soundchaser
05. Sent By The Devil
06. Firestorm
07. Down
08. Solo kitara: Victor Smolski (vklj. Lunatic)
09. Set This World On Fire
10. Solo bobni: Mike Terrana
11. Don't Fear The Winter
---------------------------------------------- dodatek
12. Higher Than The Sky
============================ konec


Helloween set lista (Dunaj, Planet Music, 08.11.2003):

01. Intro
02. Starlight
03. Murderer
04. Keeper Of The Seven Keys
05. Future World
06. Eagle Fly Free
07. Forever And One
08. Open Your Life
09. Hey Lord!
10. Dr. Stein
11. Back Against The Wall
12. If I Could Fly
13. Power
----------------------------------- dodatek
14. Sun 4 The World
15. How Many Tears
========================= konec