Uriah Heep (München - Muffathalle - 11.12.03)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Čaščenje bogov? Kar se mene tiče, prispodoba sploh ni napak. Orkester orhidej je na svojo "Evropsko turnejo 2003/2004" povabil prave agente v črnem Blue Öyster Cult. Dva legendarna benda, in dva različna pristopa pridiganja. Luč in tema. Prava dvoličnost združena v eno. Vremenska napoved je bila skrajno vznemirljiva in s Petrom, kot edinim soudeležencem v avtomobilu, sva se vozila skozi dež, sneg, skratka vse okoli naju je gnilo. Skoraj dve uri je trajalo, da sva se prikobacala na drugo stran Karavanškega tunela, v katerem trenutno izvajajo neka popravila in je promet urejen izmenično le v eno smer. Nekako sva se vlekla in vlekla skozi kiselkasti zrak nasičen z vlago, meglo in prebijala skozi tunele, nakar je na koncu zadnjega, tik pred Salzburgom, posijalo sonce, nebo se je nenadoma razparalo in pokazala se je nebeška modrina. Zrak je postal hladen in svež, prepojen z vonjem iglavcev. Naprej je šlo vse kot po maslu in nekaj čez drugo uro popoldne sva parkirala na Innerewiener Straße ob reki Isar, le streljaj stran od Muffathalle, kjer naj bi se zgodilo večerno veseljačenje z legendami.

Seveda sva jo ucvrla takoj v bližnji center mesta, da si kot vselej, olajšava prepolne žepe denarja. München je že davno zajela predbožična mrzlica in strogi center je bil poln stojnic z razno kramo od plastičnih Marij in Ježuščkov, do grozljivo smrdečih bavarskih klobas z zeljem. Na Marien Platz sva takoj zavila po karte, ki so bile še v predprodaji in za povrhu ekspresno vbodla tudi že karte za junijski "indoor" koncert Yes v Olympiahalle (prav tako München), ki je praktično že razprodan. Nadalje je sledil obisk CD shopov, kjer pa človek postane kar zasičen. Toliko vsega imajo pred nosom. In vse te mine, ker je preprosto vsega preveč in to deluje že prav neokusno. Povprečni glasbeni izbirčnež z območja RS Slovenije je nekako navajen, da se je treba za vsak CD preden ga dobiš, prav pošteno potruditi. Hitro se je stemnilo, napolnila sva vampe v Pizza Hut-u, kjer so pod posebnim drobnogledom opazovali mojo Eurocard kartico, kot da česa takega še nikdar ni uzrlo njihovo oko, nato pa okoli 19:00 vdrla v preddverje Muffathalle. V backstageu, poleg vhoda v dvorano, je moral vladati pravi direndaj, saj so se iz gostilne v isti stavbi zelo frekventno sprehajali v backstage in nosili prave porcije slastnih prigrizkov od šniclov do palačnik. Do prve vrste enkrat za spremembo ni bilo težko priti, saj je 95% ljudske množice bilo sestavljene iz dobro situiranih in uglajenih starih rockerjev, ki so jih šteli precej prek 40 in niso kazali pretiranega navdušenja nad izvajanjem kakšnih posebnih akrobatskih podvigov med koncertom, pač pa so prišli napojiti svoja bitja striktno z magičnimi glasbenimi vibracijami. Zavzela sva položaj prve vrste od sredine malo proti levi, tam nekako, kjer naj bi žagal Mick Box (kitara, Uriah Heep).

Na stageu so stali trije seti bobnov. Zato je stage izgledal natrpan do poslednjega kotička. Oder so zavzeli ob 20:00 Fireball Ministry. Rojeni nekje v vroči Kaliforniji (USA), napravljeni po bikersko, so nas peljali skozi doom metal zvoke. Zvok in slog? Genau Black Sabbath Ozzyjeve ere. Torej ati in mame v dvorani, se nad Fireball Ministry res niso imeli kaj pritoževati, kajti ti so obudili Black Sabbath in avditorij je lahko z malo domišljije podoživljal zgodnja sedemdeseta. Pesmi enostavnih rifov, udarne in kratke. Prehodi brez kakšnih doktorskih dizertacij, mnogokrat ujeti v dvojne tercetne kitarske harmonije, ki so bogatile zvočno sliko. Bobnar polnih udarcev je skladno dihal z bendom. Vodja skupine pevec in glavni kitarist je skrbel tudi za enostavne kratke solaže, odžagane skozi vah-vah efekt. Njegov votel pogled, dolgi ravni rjavi lasje in celo votel vokal je neverjetno spominjal na Ozzyja. Fant je pristopil prepričljivo, vživeto. Kar me je posebej pozitivno presenetilo, je bila skromna drža skupine na odru. Poleg tega, pa kot glavna atrakcija Fierball Ministry, zasedata mesto ritem in bas kitare dve neukročeni bikerki, ki sta me takoj prevzeli s svojim demonskim šarmom, tako da sem bil med nastopom Fireball Ministry resnično vseskozi ne le ušesno, pač pa tudi očesno, polno zaposlen. Ozrl sem se naokrog. Narod je bil otrplo hladen. Zanimivo, skupina pa sila vroča in prepričljiva. Skratka za fane zgodnjih Black Sabbath in Pentagram, nekaj nadvse svežega in vročega izpod žgočega kalifornijskega sonca. Doomovci vredni okušanja!

Če so nas Fireball Ministry peljali skozi pekel, so nas Blue Öyster Cult vodili skozi vice. Legende rocka in rolla, utemeljitelji prenekaterega standarda, ki je postal kasneje temelj heavy metala vseh njegovih različic. Črni kot najbolj črna črnina. Mojstri prefinjene družbene provokacije, skozi vselej korektno intelektualno držo in kar bistveno, genialni rifotvorci. Svojo apokaliptično vizijo so pričeli oživljati s poskočnim inštrumentalom Buck's Boogie. Buck Dharma je bil napravljen v črno, od baseball kapice do čevljev, vse je bilo črno. Obleka je bila zanj prevelika gotovo za nekaj krojaških številk, tako da je izgledal Buck na odru, kot nekakšen črni smrkec, pravi antipod "Ata" smrku. V rokah je vihtel belo električno kitaro zanimivega futurističnega dizajna, brez navijalcev. Užitek ga je bilo gledati, kako z neverjetno lahkoto brzi skozi svojske solaže sleherne pesmi. Eric Bloom seveda z nepogrešljivimi temnimi očali in Allen Lanier, sta se stalno izmenjevala na klaviaturah, medtem ko za skupino ni prav nobena posebnost več, ko pričnejo mitraljirati publiko s kar tremi kitarami naenkrat. Pravi užitek je bilo poslušati pesem "vanzemaljska inteligencija" oz. E.T.I. (Extra Terrestrial Inteligence). Fantje so vpeli v set listo dve novejši pesmi Dance On Stilts in See You In Black, sicer pa poželi glasnejši odziv publike predvsem s hiti romantično Burning For You, zlobnikavo Cities On Flame With Rock And Roll, strašno Godzillo in seveda nesmrtnim ledenohladnim evergrinom kultnega kalibra Stairway To Heaven imenovanim Don't Fear The Reaper. Za poslastico so pridali tudi pesem iz plošče "Cultosaurus Erectus" (1980) Divine Winds in to je bilo to. Ena ura šusa. Šusa? Zvok je nagajal, klaviature so bile popolnoma neslišne, levi monitor pa je prebijal zvočno sliko.

Vendar pa me je motilo pri tem povsem nekaj drugega. Ta distanca do publike, Bloom se enkrat ni nasmejal, Dharma se je cinično zabaval med solažami s trzalico globoko v ustih in se pri tem pačil sebi v zabavo. Edino Danny Miranda (bas kitara) in Allen sta kazala kanček topline in dostopnosti do ljudstva. Med Godzillo so vsi trije originalni člani strumno odkorakali z odra, medtem ko sta Danny in legendarni bobnar Bobby Rondinelli, ki je bil vseskozi zaposlen z intenzivnim žvečenjem zobotrebca v ustih, vsak s svojo solistično točko poskušala razgreti občinstvo. A zaman. Narod je vrnil skupini natanko to, kar je skupina dajala. Len in zaspan odziv. Čeprav se je med izvedbo Don't Fear The Reaper dodobra stresla hala in je narod veselo zacepetal v ritmih klasike, pa ljudstvo tudi za dodatkom ni pretirano hlepelo in zanimivo je bilo, kako je ob tem odjeknilo le nekaj posameznih "zugabe" skozi halo. Vendar so Blue Öyster Cult le rutinirano prišli nazaj in v dodatkuodigrali Dominance And Submission, pri čemer je Eric razdelil občinstvo na levo in desno polovico in ji naložil kričanja besede "submission" v refrenu. Tako so Blue Öyster Cult le izvabili nekaj več hrupa od množice. Torej kaj je vzrok za tako bledo odrsko igro? Morda kompleks biti predskupina Uriah Heep? Kdo ve. Bolj rutina kot kaj več. Uigrano, a s ciničnim pristopom hladne distance, ki prisotne nikakor ni uspel popolnoma osrečiti in potešiti.

Blue Öyster Cult so igrali od 21:00 do 22:00. Ob 22:30 je bilo vse nared za čarovnike, da se prikažejo izza zakulisja. Kakšna svetloba je napolnila oder, ko so se pojavile silhuete umetnikov na odru. Pravi energetski fluks! Kot bi nenadoma posijala luč! Vsak na svojem položaju, so takoj udarili z direktnim krošejem naravnost med oči. Prizorišče so razbelili v trenutku, saj so odprli koncert kar z Easy Livin'. Narod je bil takoj na nogah in dvorano je napolnilo huronsko navdušenje. Da, velika večina oz. kar stiktno vsi smo prišli v prvi vrsti zaradi Uriah Heep. Uriah Heep so tista fantastika planeta Zemlja, ki nedvomno najpogosteje vetri svoje setliste na turnejah in to je pravi užitek, ker te vedno znova in znova ob tem njihov koncert spravi na kolena. No pri neprestanih rokadah set list sem se ob tem spomnil seveda na Saxon. Heep so tokrat pretresli navzoče s Shadows Of Grief,...aaaaa mravljinci so pričeli gomazeti, da je bilo joj!!! Ta legendarni veličastni Mickov rif in polno ropotanje Leejevih bobnov, eden vrhuncev koncerta že kar na začetku. Potem pa preskok na drugo polovico osemdesetih in izvedba Cry Freedom. Naspidiran fluiden hard rock odklop s fantastičnim AOR refrenom in fenomenalnim Berniem Shawom na vokalu, ki je zaključil pesem na vso moč skozi visoko leteče screame. Uriah Heep se niso ustavili. Če je bila na lanski poletni turneji pesem The Magician's Birthday eden glavnih vzrokov, zakaj Uriah Heep preprosto niste smeli zamuditi, je to pot njen ekvivalent v set listi poleg Shadows Of Grief, nedvomno bila pesem Pilgrim s plošče "Sweet Freedom" (1973). S Petrom sva le stresala glavi, ker to je neverjetno. Ta bend te dejansko odnese s svojo odrsko magijo v svet pravljic čarobnih vil, palčkov, hišk iz gobic in v trenutku se lahko popolnoma odklopiš ter preprosto le pluješ skozi brezmejna prostranstva, nekje visoko nad nebeškim horizontom. Fantje so dobil poseben zagon, posebna krila, saj je bil odziv publike fantastičen in fanatičen. Zvok je bil sanjski.

Uriah Heep so kraljevali naprej z oživitvijo Wise Man, pesmijo s plošče "Firefly" (1977), ko je pri njih pel John Lawton. Vskočiti v kožo Johna Lawtona pomeni poseben izziv. To je pevec, h kateremu ni mogoče najti ekvivalenta, vsaj kar se emotivnosti njegovega performansa tiče. To je gotovo eden najbolj strastnih vokalov zgodovine rocka. Bernie si je pogumno nadel njegove škornje in iztisnil svoj maksimum ter uspel tako pričarati vznemirljiv približek Lawtonovemu originalu. Kjer je pevca še poseben užitek poslušati, pa je nedvomno pesem Stealin', kjer občutek in način njegovega improviziranja vedno znova zablesti v vsem sijaju. Stealin' izpade vedno bolj prepričljivo z Berniem na vokalu, kot originalna verzija z Byronom. Brez dodatnih besed, le popolno.

Sledila je fantastika z The Wizard, Mick je poprijel za akustično kitaro neverjetnega jeklenega zvoka in pričel drajsati vzdolž strun. Fantje so pričarali pravo magijo, kot gospodarji zborovskega petja. Bernie je med koncertom ves čas razposajeno pohajkoval po odru, spodbujal člane in v pavzah vselej pozdravljal občinstvo. Možakar je v vseh teh letih koncertiranja širom Nemčije osvojil nekaj nemških fraz, ki jih prepričljivo izgovarja in narod je to z navdušenjem sprejel. Pravi "splash" in prelevitev atmosfere je sledila z vročim The Other Side Of Midnight iz odlične "Head First"(1983), v kateri je izstopal Mickov izrazni rifing in odlična backvokalna spremljava v referenu. Vročina je še kar naraščala in ljubitelj vah-vaha Mick je odprl nadaljevanje skozi znani rif prve pesmi prvega studijskega albuma skupine, Gypsy. Kako heavy, kako pulzivno in navito! Phil in Mick sta se izmenjavala skozi katarzične prijeme srednjega inštrumentalnega dela in znova v živo pričarala tisti psihadelični moment pesmi, medtem ko je Bernie zaključil finalni del komada v izrednem slogu. Nasploh je pevec blestel vseskozi na izredni ravni, tako da nima smisla posebej izpostavljati posameznih pesmi, kajti celoten njegov nastop z igro vred lahko ocenim le z brezmadežno desetico. Njegova igra je postala posebej nevarna med Devil's Daughter, ko je izstrelil nekaj zapeljivih pogledov proti deklinam, ki so migotale v prednjih vrstah. Devil's Daughter je podobno kot Stealin', pisan Bernieju na kožo. Torej paketek treh pesmi The Other Side Of Midnight, Gypsy in Devil's Daughter, je tistega večera ponudil avdienci najbolj žgoče trenutke razposajenih Uriah Heep.

Po krajši pavzici, je napolnil dvorano v ritmu srčnega utripa zvok Leejevega bas pedala. Temu se je pridužil Phil skozi veličastne zvoke svojih orgel. S Petrom sva se zmagoslavno spogledala, kajti to je bila pesem Sunrise. Sunrise ni nikakršna razposajena žgoča pohota, pač pa pravi preskok v deželo čudežev, mistike in čiste fantazije, kar parafrizira pravzaprav celotno ploščo "The Magician's Birthday" (1972). Poleg tega je ujet vanjo žar melanholije in neskončnega hrepenenja. Fantastična kemija, izredne vibracije, kar je bilo posebej magnificirano skozi fenomenalno večpaletno petje celotne petorice na odru. Pripravljali smo se na vrhunec. Sunrise je prešel v July Morning. Bernie se je usedel na levi monitor pred Micka, bliže publiki in celo pesem odpel v sedečem položaju. Pristopil je nadvse vživeto in za trenutek sem pomislil, da se nam je pridružil na odru legendarni pevec skupine David Byron. Že sam grandiozni otvoritveni motiv Philovih orgel je ponesel atmosfero k njenemu koncertnemu vrhuncu. Mick je s posebno intenziteto drgnil strune, pritiskal n avah efekt, Lee je z bobni zaropotal na vso moč. Kakšen zvok! Skozi vzdušje, ki je ob izrednem fade outu doseglo vrhunec, so se legende poslovile od avditorija.

Narod je takoj glasno zahteval dodatek. Fantje so se vrnili in Mick je imel daljši nagovor v katerem se je zahvalil avditoriju, pa tudi Blue Öyster Cult. S Petrom sva pred koncertom sestavila dodatek iz Bird Of Prey, Easy Livin', Look At Yourself in Lady In Black. Nisva mnogo zgrešila. Uriah Heep, so nam odpihnili glave z Bird Of Prey. Znova na polno in žgoče! Mnogo trše in hitreje od originala, z resnično devastirajoče distorzirano kitaro! Na mestu najine predpostavke Look At Yourself, se je znašla še ena poslastica tršega kalibra z albuma "Raging Silence" (1987) imenovana Bad Bad Man. Tako sedaj je bilo pripravljeno vse za veliki finale. Za največji hit v zgodovini skupine Lady In Black. V prvo linijo je prihitel iz ozadja tudi Lee Kerslake s tamburinom v roki. Pesem zgrajena na vsega dveh akordih, a pesem, ki te takoj zgrabi za ušesa in popelje naravnost v deželo snega in ledu. Seveda se Lee ni predolgo obotavljal na svoji novi poziciji in je nekje po drugem refrenu prešerno odjadral nazaj za svoje bobne in Uriah Heep so še enkrat razpalili sceno. Narod se je pridružil skupini skozi tiste nepogrešljive magične "oh-e" in nekako je bilo naenkrat vsega konec. Kot bi mignil se je odvrtela ura in pol naokoli.

Nikakor ne smem pozabiti pajka z Marsa Trevorja Bolderja. Ta možakar je vseskozi, ko je le našel sleherno priložnost, vnašal izreden kontrast s svojim nadzvočnim basovskim soliranjem in šprudlanjem, kjerkoli se je le dalo je poskrbel za supersonično improvizacijo, na ful, prav opazoval sem kako je dec postal sredi koncerta oblit z znojem. Njegov oguljen Fender bas je prav nekaj posebnega. Kot bi prevzel del Trevorjeve duše in jo inkorporiral vase. V nekem trenutku sem imel občutek, kot da se kitara želi ločiti od umetnika, skupaj sta prosto in svobodno potovala skozi fantazijo glasbenih prostranstev.

To je to. Petorica, ki da od sebe svoj maksimum in prepričljivo oživi svoje poslanstvo skozi pravljično magijo, ki jo pričara na odru. Nepozabno v vsakem pomenu te besede. Znova in znova. Mlajši bendi se lahko le učijo od Uriah Heep. Izkušnja na začetku osemdesetih je bila dovolj. Takrat so doživeli apokalipso, a vstali iz ruševin starih Uriah Heep. Sprva je Mick našel prave ljudi okoli sebe, Uriah Heep so bili rojeni znova in z njimi nova magija, nova kreativna moč. 18 let v nespremenjeni postavi. To niso zgolj rutinirani glasbeniki in vešči igralci, ki jih vleče skupaj gola sla po denarju, to so prijatelji, ki poznajo izkušnjo in so našli fantastično ravnovesje sobivanja velikih egov v skupini, umetnost katere niti vesoljski Yes po vseh teh letih še niso uspeli osvojiti, pa čeprav vseskozi pridigajo natanko v tej smeri. Še enkrat. Uriah Heep so v živo čista fantazija. Ob vsem povedanem ga ni več razloga, ki vas bi odvrnil od obiska legend v živo?

Set lista Blue Öyster Cult (München,11.12.2003, Muffathalle):

1.Buck's Boogie
2.E.T.I. (Extra Terrestrial Intelligence)
3.Dance On Stilts
4.Burning For You
5.See You In Black
6.Divine Winds
7.Cities On Flame With Rock And Roll
8.Godzilla (solo bas, solo bobni)
9.Don't Fear The Reaper
-------------------------------------------dodatek
10.Dominance And Submission
===========================konec

Set lista Uriah Heep (München,11.12.2003, Muffathalle):

1.Easy Livin'
2.Shadows Of Grief
3.Cry Freedom
4.Pilgrim
5.Wise Man
6.Stealin'
7.The Wizard
8.The Other Side Of Midnight
9.Gypsy
10.Devil's Daughter
11.Sunrise
12.July Morning
-----------------------------------dodatek
13.Bird Of Prey
14.Bad Bad Man
15.Lady In Black
======================konec