Grave Digger (Ljubljana - VPK - 19.01.04)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

No tako! Sanje so se naposled uresničile. Smešno, a kakšno leto nazaj sem sanjal kako se z Boltendhalom sprehajava sredi Ljubljane in pametujeva o glasbi. Zakaj ravno Grave Digger, od vseh milijon bendov, mi je rojilo po glavi? No in tu je odgovor. Sanje so napovedale prihodnost, sicer v malo drugačni različici, a vseeno. Prihod Grave Digger, legend nemškega klasičnega heavy metal rocka, ki so sočasno z izbruhom medijsko razvpitega N.W.O.B.H.M.-ja na tleh Velike Britanije, družno z bendi kot so Sinner, Granite Heart (pozneje preimenovani v Running Wild), Avenger (pozneje preimenovani v Rage), Gentry (pozneje skozi kopico vmesnih imen dokončno preimenovani v Helloween), klili v podzemlju seveda pod okriljem starejših renomiranih Scorpions in Accept, ki so se razvijali že istočasno z Judas Priest. Težko je izključiti vpliv N.W.O.B.H.M.-ja na nemško sceno v tistem obdobju, a kakor koli obračamo pečat, ki so ga naredili na nemški metal Judas Priest, sicer bend iz pre-ere new wavea na tleh Velike Britanije, je preprosto neizbrisen in se je v samem načinu komponiranja in produkcijsko v nemškem metalu izrazno ohranil vse do danes. Mediji so N.W.O.B.H.M. kaj hitro pokopali, od tistih ki so ga ustoličili so dejansko preživeli le Iron Maiden in Saxon, če tem sedaj dodamo še vedno brcajoče in zame osebno "nenadjebive" Judas Priest, je to sveta anglosaksonska trojica, ki pa žal ni uspela vzgojiti potomcev, vrednih nasledstva njihove zapuščine. Zgodba o okosteneli različici heavy metala na tleh Nemčije je popolnoma druga. Nikdar deležna posebnega medijskega pompa in vedno pomaknjena nekako v underground sceno, skromno a s srčno neusahljivo vero v stvar in predanostjo metal rock kulturi. Tako so bendi kot so Grave Digger, Running Wild, Helloween, Sinner, Rage ne le preživeli, pač pa se kasneje okrepili z rapsodijo Blind Guardian, Gamma Ray, Heaven's Gate, Primal Fear. N.W.O.B.H.M. je padel, nemški tevtonci so preživeli in so danes močnejši kot kdajkoli. Torej srce klasičnega heavy metala je danes Nemčija, ni kaj.

Fantje iz Leather Throne so potrdili pripravljenost managementa, da dopusti nekaj intervjujev, s tem, da naj bi bila zaradi izrednega zanimanja medijev organizirana tudi mini press konferenca. Nekako zelo nebogljeno sem se počutil prvič v življenju z akreditacijo in v dvojni vlogi, novinarja ter fana skupine. Kot pes, ki je ugotovil kako se lahko sname iz verige, a mu kljub vsemu lastna vest preprečuje, da bi to tudi storil. Ob 16:30 sem vidno naspidiran mencal v preddverju dvorane, kjer so mi družbo delali še trije novinarji. Pride skupina. Vsi razen klaviturista H.P. Katzenburga. Takoj prvi "feel" mi je dal vedeti, da nekaj ni v redu. Brezizrazni obrazi, nihče ni niti pozdravil. Naveličano so se sesedli na stolčke in prazno bolščali predse. Na, in potem naj bi jih začeli mi spraševati. Kdo mi? Neko dekle iz "večerca" (upam da sem si prav zapomnil) je stalno mežikalo z očmi naj sprašujem jaz. Kako neumno. Pričakoval sem cel napad RTV-ja, vseh mogočih Jan, Anj, Cilk, Lucij in ostalih predstavnikov rumenega trič trač tiska. Pač sem začel kar jaz z vprašanji. Le ta sem sestavljal vkup tri dni. Namenjena so bila Chrisu, s katerim mi je bil obljubljen intervju in za katerega sem še vedno upal, da ga bom dobil, pač po tiskovni konferenci. Fantje so odgovarjali naveličano, komaj vzdigovali glave, prav prositi sem jih moral na kolenih, pravzaprav sem odgovarjal skoraj namesto njih, mislil sem da bodo od silnega trpljenja kar izdihnili za mizo. Na sredi konference me je vse skupaj minilo, zavrela mi je kri in skoraj bi jim bil zabrusil: "Who do you think you are, lady Madonna?" Kaj so sploh obljubljali kar koli, le škodo so si naredili s tem. Fantje so se po borih 15minuth pobrali izza mize in odkorakali v klet, kjer so jih naskočili "ertevejevci" s kamero (tam naj bi se pod sijem žarometov končno razživeli, no baje).

Kmalu je prišla pričakovana novica, da so vsi intervjuji s skupino odpovedani in da naj jim pošljemo naša vprašanja na njihovo spletno stran ter da bomo tako dobili odgovore po elektronski pošti. Fantastično. Hotel sem kar iti. Kaj vse Chris pridiga v svojih intervjujih. O njihovi trdni veri v stvar, v veliko srce, da moraš vedno stati (inu obstati) v svojem lastnem grobu ipd. Ma daj ne seri. Toliko ste stari, pa še vedno se obnašate kot razvajeni otročički, ki so jim pokradli vse lizike. Samo da ni EU in že je politika managementa pravo nasprotje tisti politiki, ki smo ji priča recimo na tleh Avstrije, ko so fani dejansko kralji in lahko za šalo prideš do skupine, do podpisov ter spregovoriš besedo ali dve s člani skupine. Grave Digger so dejansko prišli, tičali ves čas v busu kot penzionisti, ki so si šli ogledat naravni most Rakovega Škocjana, pa jih preveč zebe, ker je zunaj -25 stopinj Celzija in le čakajo, da jim bo nekdo stalno prinašal vroči čaj z rumom in sladice v avtobus. Ko je bilo nujno potrebno, so hitro posmukali iz busa na oder in iz odra nazaj v bus, zapahnili vrata za seboj, češ da jih čaka naporna pot v Milano (z avtom je mimogrede do tja 6 ur 30 min zmerne vožnje) in jo pobrisali v Italijo. Kakšno nakladanje! Prestrašeni so bili prek vseh meja, v isti sapi pa so se skoraj razpočili od lastnega napuha.

Kot zanimivo primerjavo bom podal tole. Kaj se je dogajalo po razprodanem koncertu Deep Purple v Ljubljani dne 05.12.2003? Deep Purple, ki so na "Bananas" turneji ekskluzivno zaigrali komad Speed King le v Ljubljani, ker so bili tako očarani nad našim občinstvom, so po koncertu povabili fane na aftershow party v hotel Slon. Tam je legendarni Purple basist Roger Glover s peščico fanov vztrajal ob debati baje do 4:00 zjutraj. In to so zares legende, ki so ustoličile rock in bi si lahko privoščile takšno ignorantstvo, kot so si ga Grave Digger. Vse me je minilo, res. Če bi management zaukazal bendu, da se naj drugače vede, bi ta tako tudi storil. Vse je torej le del velike igre. Ne glede ali je to metal scena ali kateri drugi segment družbe zahodne civilizacije. Čeprav me je vse minilo, bom vseeno poslal vprašanja, tako da bo zgodba dobila svoj končni epilog.

Tako, sedaj pa stran od tega stokanja! Nafilajmo si žile z energijo! Prvi so stopili na oder Undercode. Hrvati so nas prvič obiskali enkrat novembra, mislim da leta 2002, kot predskupina Paulu Di'Anno-u & Killers. To je bilo takrat, ko me je prvič in nikdar več v življenju na koncertu za popizdit bolela glava. Pa ne zaradi njih, pač pa zaradi energy flowa dvorane na Metelkovi in tistih obupnih stebrov. Undercode so pristopili s polno paro. Izstopal je bobnar, ta mali vrag je sopihal kot lokomotiva, predvsem je opozoril nase v predzadnjem komadu ritmov vojaškega marša (žal ne vem naslova), kjer je pričaral pravi fantastikus na dvojnem bas pedalu hkrati pa rešetal opne svojih bobnov, da je odmevalo kot na indijanskem bojnem pohodu. Fantje so bili pravšnji izbor za otvoritev. Prvinam klasičnega heavy metala so dodajali primesi novodobnega thrasha. Drzna, brezkompromisna udarna drža, fantje razvijajo svoj prepoznavni slog.Vroči hrvaški temperament. Brez zavor, brez dlake na jeziku. Le power usred čela blesavog! Zvok je bil odličen. Fantje pa pristopili korektno in profesionalno. Uglašeni, sproščeni in skrajno podivjani. Seveda je narod prvič intenzivneje poskočil ob zvokih Grinder, klasike Judas Priest. Bend je zaključil nastop s priredbo Manowar, imenovano Gods Made Heavy Metal, ob zvokih katere se je dodobra zdramila dvorana in zamajale metalske butice, čeprav bi osebno slišal v živo raje še kaj več od njihovega izvirnega repertoarja. Odličen, z energijo nabit, vživet in spontan nastop.

Žal so Magus Noctum odpovedali nastop zaradi bolezni bobnarja. Škoda, slika slogovne raznolikosti četverice nastopajočih bi bila tako popolna.

Tako so za Undercode prikorakali na oder Requiem. Baje so praznovali deseto obletnico obstoja. Razbeljeni hard rock. Seveda je daleč izmed vseh na odru ugajal pevec Sergej. Ne toliko po svoji igri, kot po izrednih pevskih akrobacijah, ki jih je sposoben, kar vnaša v glasbo Requiem izredno dinamiko, sočnost in okusen kontrast. Visoke sekvence so bile odpete čisto in na vso moč. Ne poznam naslovov pesmi, ne zapuščine Requiem, a kar sem slišal močno vleče na Rainbow. Sploh nek komad je nosil podobne linije kot Stargazer, nek drug celo na Black Sabbath poznejše ere (tam med poščama "Headless Cross" 1989 in "Cross Purposes" 1994), z enostavnim a žgočim rifom ter zabeljen z melodičnim vokalom in kontrastnim vpenjanjem klaviatur. Sram me je, a moram vam priznati, da slovenske scene ne spremljam skoraj popolnoma nič. Zvok je bil fantastičen, hkrati tudi atmosfera. Ob pogledu na dvojčka, ki sta nekoč igrala za Lene Kosti in pevca ter motor Lenih Kosti Milana Krušiča, ki je iz avditorija spremljal nekdanja kompanjona, se mi je utrnila misel po ponovnem reunionu tega legendarnega metalskega benda, ki ga vsi tako zelo pogrešamo. Ta večer je bil res nekaj posebnega. Srečal sem veliko ljudi, ki jih nisem videl celo večnost. Vsi smo bili odlično razpoloženi. Koncert v Sloveniji je popolnoma druga zgodba kot na Dunaju, v Münchnu, ali Grazu. Domač teren, sproščenost, prijaznost... Dobro, organizator v dvorani ni priskrbel ravno kmečke peči, žgancev in zelja, a skozi temne prostore so sevali večinoma pozitivni vajbi.

No in Grave Digger. Za povprečnega obiskovalca in fana, ki se je znašel tistega večera le z vstopnico in štampiljko na zapestju v dvorani VPK, so bile to nedvomno metalske sanje. Skozi zvoke nasnetega intra se je prikazal na odru H.P. Katzenburg, odet in namaskiran v zadnjega delilca pravice – smrt, maskoto Grave Digger. Zavzel je svoj položaj za tastaturami na desni strani bobnov. Megla se je dodobra zgostila na odru, še štiri silhuete so se nam pridružile v dvorani. Narod je eksplodiral, Grave Digger pa udarili z Rheingold. S prve uigrano, zvočno popolno. Grave Digger je tisti bend, ki je našel odlično formulo skladnosti, ko se v glasbi izražajo enakovredno prav vsi člani skupine. Seveda če odštejemo klaviature, ki služijo večinoma za okras. Kombinacija skrajno navitega debelega basiranja Jensa Beckerja, filigransko a do konca uničujočega torpediranja dvojnega bas pedala Stefana Arnolda, masivnosti sesipajoče udarnih rifov kitarskega mitraljezca Mannija Schmidta (baje je njegov vzornik Michael Schenker) in nepogrešljivosti, unikatno, na miljo prepoznavnega, surovega, razjarjenega vokala Chrisa Boltendhala, je delovala impulzivno, magično uigrano, popolno. Ponudili so fantastičen zvok skozi celoten koncert. Narod je še bolj ponorel, ker so Grave Digger nadaljevali z razvpitim The Dark Of The Sun ter preko Son Of Evil prešli v prvega izmed vrhuncev nastopa, presenečenje The Battle Of Bannockburn.

Set lista je bila odlična, uravnovešena, komadi kontrastno pomešani, tako da je dinamika tudi na račun tega skozi koncert nenehno valovila. Balad ni bilo. Nekako 40% vsega repertoarja je sestavljal material najnovejše plošče "Rheingold" (2003) – 6 komadov, potem po trije komadi iz plošč "The Grave Digger" (2001), "Excalibur" (1999) in "Knights Of The Cross" (1998), dva iz "Tunes Of War" (1996) in po eden iz "The Reaper" (1993), "Heart Of Darkness" (1995) in "Heavy Metal Breakdown" (1984). Pri tem so imeli napisano na set listi tudi pesem Yesterday s prvenca "Heavy Metal Breakdown", ki pa je niso odigrali. Osebno so mi godile njihove pesmi groze, terorja in smrti, kot so The Grave Dancer z odličnim "na tri štiri" udarnim glavnim rifom, srednje hitra pesem visokega ambienta The House, ter razbijača Son Of Evil in The Grave Digger. Posebej so me podrli s fantastičnim epom, zgubljeno pesmijo iz plošče "Tunes Of War", ki konceptualno povezuje oba albuma "Knights Of The Cross" in "Tunes Of War", imenovano The Battle Of Banockburn, ki pripoveduje o zmagi škotskega kralja Roberta Brucea nad številčno premočnimi angleškim sovragom. Razbeljeni riffing in šus polnih jajc. Užival sem ob pogledu na Mannija, ki se je kopal v lastnem znoju. Neverjetno koliko zvočnega prostora pokrije njegova kitara, tudi med soliranjem. Sploh se ne pozna, ko fant preneha rifati, zvok skupine ostaja skozi njegove solaže še naprej jeklen in povampirjen. Publika je vseskozi glasno sodelovala in sevala izredno energijo. Sodelovanje med skupino in avditorijem je bilo fantastično. Kakih 600 ljudi (VPK sprejme vsega skupaj 1000 človeških glav) je strumno poskakovalo, se prekopicevalo in se predajalo užitkom metalskih zvokov legendarnega nemškega benda. Poleg tega so se brezskrbno predajali užitkom prelitega piva, tako da so imeli varnostniki kar nekaj dela, saj so odnesli iz dvorane kar nekaj mrtvo pijanih metalskih zdelancev, ki bremena alkoholnih derivatov pač niso bili več sposobni prenašati. Že samo ob tej izkušnji je biti del metalskega koncerta v Sloveniji posebno doživetje. Delež opotekajočih oseb, ki so z vse večjimi težavami krotili neposlušnost statičnih in dinamičnih stabilizatorjev svojih mehanoreceptornih organov, je v dvorani naraščal iz minute v minuto.

Chris in kompanija se niso mogli načuditi predanosti slovenskih fanov ter njihovega obvladovanja besedil repertoarja skupine. Kadarkoli je Chris zahteval odziv publike, je huronski rjovež zajel dvorano, da se je le ta dodobra stresla. Nekatere verze je Chris nalašč prepustil publiki, npr. refren Lionheart, zaključni verz "Murder, murder!" v pesmi Knights Of The Cross ali kasneje v dodatku verze grandiozne himne Rebellion (The Clans Are Marching). Ni ga bilo trenutka, ko bi skupina slučajno za trenutek omahnila na odru, kajti tisti večer so jezdili na krilih predane množice, ki je resnično lačna takšnih dogodkov pri nas. Skupina je vrnila množici energijo. Pristopili so na vso moč in s striktnim namenom, da uprizorijo pravo metalsko razdejanje in dvignejo pokrov strehe VPK. Chris je deloval na odru kot sam zlodej, se repenčil in znal prav zlobno, kot pravi rutiniran grešnik, pogledati izpod čela, ko je to bilo potrebno. Njegova igra je bila odlična. Indijanec Manni Schmidt je garal kot žival in kot nosilec glavnine melodij imel fantastično oporo v ritem liniji Becker/Arnold. Še hujši garač, bobnar Stefan je med komadi nenehno na umetelen način vrtel v rokah bobnarske palčke, posebno je ugajalo njegovo izvrstno vpletanje dvojnega bas pedala znotraj prehodov, med katerimi se mi vedno znova "strena" ob tistem, tik pred vhodom v refren pesmi Excalibur. Jens Becker je bil nedvomno presenečenje večera izmed vse četverice. Vedno plahi, vase potegnjeni umetnik, ki se na odru skromno drži ozadja in vešče kroti svoja čustva, se je tokrat prepustil energiji. Spontano se je predal koncertni magiji, se nenehno prestavljal z enega na drugi konec odra, spodbujal publiko in soborce na odru, ter namenil nekaj nasmehov publiki, kar je zanj prava redkost. Prvič se je znašel v središču pozornosti ob izhodu iz pesmi The Battle Of Bannockburn, z odličnim motivom, ki ga je napisal za to pesem, drugič pa seveda ob grandioznem zaključku regularnega dela koncerta v epski pesnitvi Twilight Of The Gods, ko sta z Mannijem uprizorila izreden fade out. Da je Jens mojster rifa je pokazal že pri Running Wild. Spomnite se njegovih odličnih inštrumentalov visoke atmosfere Over The Rainbow ("Blazon Stone", 1991) in Highland Glory ("Death Or Glory", 1989). Grave Digger so napadli oder z vsemi sredstvi zlasti v pesmih Under My Flag, The Grave Digger, Knights Of The Cross, Morgane Le Fay, Maidens Of War in The Grave Dancer, ki so vse po vrsti trgale glave. Intenziteta ni popustila niti na eni točki in vsi ki ste preživeli ta atomski napad, če niste tokrat dobili direktnega šusa v žilo, potem ga gotovo nikdar ne boste.

Po regularnem zaključku je sledil prvi dodatek. Hit Rebellion (The Clans Are Marching). Narod je ponorel od navdušenja, hala oživela skozi prepevanje slehernega verza. Nova eksplozija in metalske buče so se znova vrtele. Drugi dodatek se je pričel s Chrisovo napovedjo, da bodo odigrali pesem, ki jim je še posebej pri srcu in jo vsi zelo radi igrajo imenovano The Roundtable. Srednje hitra pesem ubijalskega rifa je bila zame osebno nedvomno eden vrhuncev koncerta, zlasti pa je pomenil absolutni vrhunec prav zaključek. Heavy Metal Breakdown, norenje in drvenje, narod vseskozi v verzih sodeluje sinhrono s skupino, Chris zahteva v pavzi energijo, le to dobi skozi bučno in podivjano navijanje publike, Grave Digger udarijo s poslednjim krogom glavnega motiva pesmi, a hkrati najbolj predrzno in uničujoče. Druženje se izteka, fantje uprizorijo zaključni uglašeni mojstrski fade out, ki odjekne skozi dvorano, katero preplavi val navdušenja s strani množice. Grave Digger se zahvalijo množici, nekako sem dobil občutek, da smo jih Slovenci prepričali v to, kako nora in zvesta avdienca smo, fantje ob tem niso skrivali svojega zadovoljstva. Znova sem imel za lep čas zabuhel vrat in glasilke.

Vsa zahvala gre organizatorju Leather Throne. Zahvala gre na vero, voljo, pogum in resnost, ki so jo izkazali, ne le z zavzeto medijsko predkoncertno propagando, pač pa s samo organizacijo in potekom koncerta. Niso podlegli pritiskom s strani zahtev managementa, ali vseh drugih, ki so jih pehali v kakršnekoli dvome, držali so se do konca in izvojevali celotno vojno malih psiho bitk sebi v prid. Tudi varnostniki niso bili neki najeti tipi, ki bi si jih nekdo na hitro izmislil in snel s ceste in ki bi komaj čakali, da komu v publiki zmaličijo ksiht, pač pa malo bolj uglajeni gospodje, ki so sicer težili med koncertom (iz svoje kože pač ne morejo), a so s svojo prisotnostjo vseeno naredili mnogo več koristnega kot škodljivega. Upam, da je Slovenija z Leather Throne dobili organizacijo, ki je sposobna in dovolj pogumna za organizacijo še kakšnega takšnega nepozabnega spektakla. Led je prebit, nova fronta odprta, vsi slovenski metalci iskreno dobrega srca povezani, sedaj bo šlo vse samo na gor!

Set lista Grave Digger, 19.01.2004 (Ljubljana, VPK):

1. The Ring (uvod)
2. Rheingold
3. The Dark Of The Sun
4. Son Of Evil
5. The Battle Of Bannockburn
6. Valhalla
7. Under My Flag
8. The Grave Dancer
9. Maidens Of War
10. The House
11. Lionheart
12. Excalibur
13. Sword
14. The Grave Digger
15. Knights Of The Cross
16. Morgane Le Fay
17. Twilight Of The Gods
------------------------------------------------------prvi dodatek
18. Rebellion (The Clans Are Marching)
------------------------------------------------------drugi dodatek
19. The Roundtable
20. Heavy Metal Breakdown
================================ konec


Opozorilo! Vse pesmi so bile sicer 100% odigrane na koncertu, a detajlnega vrstnega reda nisem uspel obdržati v glavi. Definitivno pa so v pravilnem vrstnem redu napisane prve štiri pesmi in pesmi od številke 16 do 20.