Hughes Turner Project (Graz - Orpheum - 12.03.04)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

To je bil dogodek, ki ga ljubitelji mojstrov vokalnih akrobacij preprosto niso smeli zamuditi. Tako flegmatično sproščeno smo potovali, da se še zavedel nisem dobro kdaj sta minili dobri dve uri in pol, ko smo krenili s parkirišča zagužvanega območja BTC-ja, v katerem se je ljudi kar trlo na tistega lepega marčevskega petka dan. Vsi mrzlično zapravljat po štacunah! Mi trije pa v nasprotno smer, ven iz pekla nakupovalne mrzlice. Tudi mrzlično!

Kot navadno smo, lahko uganete vnaprej, zalutali. Tokrat za las, a vseeno. Prvič sem sedel za volanom kar se tiče izletov v Orpheum dvorano, ki je gotovo ena najbolj cortkanih naokoli. Nabita vedno z neko pozitivno energijo, zvok je navadno vedno odličen, če pa je to še petek za povrhu, potem so okoliščine za obisk zares idealne. Graz je blizu in ko se vrneš domov okrog pol dveh ponoči, ostane pred teboj še vedno cel vikend. Dvorana je bila polna zrelih možakarjev tam od poznih trideset pa navzgor do dobrih petdeset let. Ah kaj govorim, saj se sam nezadržno približujem spodnji meji tega intervala.

Vam ime Vollgas kaj pove? Ja valjda! Gasa do fula! Meni do osmih zvečer tistega dne tudi ni povedalo drugega. Gre za skupino, ki nas je ogrevala pred nastopom obeh legend, seveda domačo skupino. Imeli so lepo uro časa in pristopili so sproščeno in vživeto. Šokiran sem bil. Svoj šov so odprli s salvo Deep Purpleov in to ne katerih koli, pač pa z dvema štikloma iz najnovejše plošče "Bananas" (2003). Walk On in House Of Pain. Neverjetno, pevec je bil fantastičen, vokal pa nalašč za oponašanje Iana Gillana. Torej resnično, samo zamižati je bilo treba in tako dobljeni občutek v dvorani je prepričal, da je z nami Ian Gillan. Fantje so zares takoj razgreli publiko, ki jih je nagradila z glasnimi ovacijami. Potem pa so nadaljevali z materialom, ki ga žal ne poznam in pesmi so prepevali v avstrijščini in prav neverjetno je bilo, kako je ta občutek potrdil mojo tezo in tezo marsikoga drugega, da avstrijščina ni boljša za nič drugega kot za jodlanje. Kajti kontrast, ki ga je nehote vnesel novi jezik, ki se nikakor ne priklada v pesmih k rock glasbi je bil očiten in zelo moteč. Riff je stekel odlično, polaganje Hammondk nadvse okusno in prikladno, bas linija melodična, bobni so živo bliskali, a kaj ko so pevčeve avstro-germanske linije vse to izničile, pa čeprav se je vseskozi maksimalno trudil in pel s polnim pristopom. Fantje so si večji kiks privoščili z vključitvijo Nothing Else Matters od Metallica-e. Pevec nima strupenega vokala, kitarist z rdečo Fender Telecaster je na hitro po posluhu skinil akustični predrefren, ki je najbolj izrazen del pesmi. Zato enostavno in po domače povedano ni bilo powerja v izvedbi te pesmi. Kakšen surovi biftek bi jim le koristil. Fantje so iz drugega testa, živijo za hard rock in igrajo odličen hard rock. Za veliki finale so nas vse razveselili še enkrat z legendarnimi Deep Purple in njihovo Highway Star (Machine Head, 2003). Odlično, popolno, prehodi med kitaro in Hammondom so bili odigrani perfektno in dlakocepsko natančno. Krasen zaključek.

Glenn Hughes in Joe Lynn Turner, sta zrajcala ljudstvo! Pok! Začelo se je! Hold On, eden najlepših komadov z njune nove plošče HTP "2" je odprl šov. Glenn Hughes z bas kitaro malo bolj na levi, Joe Lynn malo bolj na desni, a oba v središču, sta prišla ustvariti nepozabno magijo. Za Turnerja se je govorilo, da naj bi bil prehlajen, saj naj bi imel težave s petjem na nekaj prejšnjih koncertih, a tega ni bilo občutiti. Vživeta, nasmejana, polna pozitivne energije sta usekala. Na odru jima je delal družbo J.J. Marsch, ki je sodeloval tudi pri pisanju večine novega HTP materiala in ki sicer sodeluje z Glennom Hughesom, pri njegovih solo albumih. Zanimiva pojava s peroksidno nakodrano pričesko je ves čas stala v glavnem pri miru in delovala sila rezervirano na odru. Je pa J.J. igral fenomenalno vživeto. Peklensko hiter in kot solza čist v solažah. Vseskozi je superiorno gospodoval inštrumentu in imel absolutno kontrolo nad njim. Soliral je fantastično, popolnoma vživeto in tako odlično pričaral Blackmoreov in Bolinov duh v klasikah Deep Purple in Rainbow. Nasploh pa je prišel do izraza v HTP komadih, ki jih je bilo vsega skupaj pet na set listi. Nekoliko sem pogrešal zvoke Hammonda. Klaviaturista se med koncertom namreč skorajda ni slišalo. Zvok in feel klasičnega hard rocka sedemdesetih, pa si je kar težko predstavljati brez Hammonda in to je bil edini minus koncerta. Ko je skupina odigrala fantastično pesem Alone I Breath, kjer je absolutno dominiral z vokalom Glenn Hughes, se je le-ta ozrl proti svoji levi strani po prvih vrstah, kjer je poleg Petra stal še en napaljeni mladenič z majico Deep Purple. Glenn ni mogel skriti navdušenja nad prisotnostjo mladih v dvorani ("It is so good to see some young people in audience tonight!")

Vrhunec večera je bila izvedba pesmi Mistreated. Glenn je začel nekako takole: "Ta pesem je bila prva Deep Purple reč, ki mi jo je predstavil Ritchie, ko sem prišel v bend in zvenela je tako kul in tako zelo resnično!" Nato je na sceno stopil J.J., ki si je privoščil vesoljski solo, zapolnjen z zvrhano mero delay efektov, magija je vzplamtela, ko je odprl komad z misterioznim rifom. In potem Glenn.,....brrrrrrr, me še zdaj mrazi! Ta dec poje danes boljše, kot kdajkoli prej. Kako vživeto, prefinjeno subtilno, nenehno na pravšnji meji popolnega odklopa in prisebnosti, ekstravagantne akrobacije od ubijajočih visokih čistih krikov, do strastnega pozibavanja preko nižjih sekvenc. Glenn se je igral nenehno s čudežno škatlico pod mikrofonom, ki se je izkazala za nič drugega kot vah efekt, ki je izvabljal iz njegove bas kitare kontrastne zvočne vložke. Ob koncu si je Glenn privoščil pravi soul gospelovski zaključek. In to je bil vrhunec koncerta. Glenn se je odklopil popolnoma. Sproščeno in s polnim zaletom je pričaral takšno magijo, ki je ne pomnim. Istočasno ga je z vrha obsijal reflektor bele svetlobe. Z izraznimi gestikulacijami se je zahvalil svoji višji sili, ki ga varuje in ki ga je obdarila z božjim glasom. Tej se v tekstih vedno zahvali najprej, če boste kdaj prebirali kakšen booklet njegovih CD-jev ("higher power"). Po koncu je požel najburnejši aplavz na koncertu. Ljudje so bili tako navdušeni, da niso mogli nehati aplavdirati. Glenn je prikorakal nazaj pred mikrofon in z J.J.-jem sta uprizorila še eden klasični "fade out". Ljudje pa so še naprej ploskali in ploskali, Glenn pa je odgovoril s še enim dodatnim "fade outom" in se iz vsega srca zahvalil množici.

Prava koncertna poslastica je bila vključitev Deep Purple klasik iz plošče "Come Taste The Band" (1976) in sicer Gettin' Tighter in You Keep On Movin' ob katerih Glenn ni pozabil z "He is my soul Brother!", omeniti Tommyja Bolina kitarista, ki je na omenjeni plošči nasledil v Deep Purple Blackmorea in človeka, ki je preminil tako rosno mlad zaradi prevelikega odmerka heroina. To sta bila najbolj nagruvana trenutka koncerta in demonstracija najžlahtnejših funky trenutkov. Narod je resnično užival, pel in sodeloval s skupino na odru.

Vse pesmi iz plošč "HTP1." in "HTP2." sta odpela skupaj. Pri klasikah je dobil Joe svoj primat ob izvedbi Rainbow komadov, medtem ko sta si v Stormbringer in Burn pevca menjala linije v verzih. Prav tako je Joe vihtel v rokah višnjevo ESP kitaro, katere telo je spominjalo na Gibson model "Les Paul" in sicer si jo je prvič privoščil kar v You Can't Stop Rock 'n Roll, pogrešali pa je nismo na odru tudi med Burn.

Pevca sta s svojima unikatnima glasovoma pričarala fantastičen kontrast zlasti v duetih. Oba sta pristopila prefinjeno, vseskozi sta se 100% predajala lastnim občutjem. Pri tem je posebno neverjeten Glenn Hughes, kako ohranjen glas ima za svoja leta. Zares nenadkriljivo. Eden največjih pevcev rocka, če ne kar največji.

Torej koncert je bil nuja za vse, ki pogrešate na odrih benda Rainbow in Deep Purple v postavah Mk III. in Mk IV. (obdobje med leti 1974 in 1976). Današnji Deep Purple igrajo le komade postave Mk II, eventuelno kakšen Hush, ki originalo itak ni njihov komad ter novejši material iz devetdesetih, pa do danes. Za mnoge je bila zato oživitev magije s komadi You Keep On Movin', Gettin' Tighter, Burn in Stormbringer nepozaben dogodek, prav tako pa to velja z vse štiri Rainbow pesmi, ki so odjeknile tisto noč v Grazu.

Celoten koncert je bil odžagan na izrednem nivoju. Atmosferični vrhunci so bili vse pesmi Deep Purple med njimi najsvetlejši v soul vložku Glena Hughesa ob izhodu iz Mistreated, potem seje dvorna posebej stresla ob zvokih Death Alley Driver ter ob Hughesovemu kriku: I feel like Stormbringer!" popolnoma podivjala in postala družno s pevcema ter izstrelila največ energije na koncertu iz sebe z izrednim petjem klasične Purple mojstrovine.

Še eno energetsko bombo izrednega vzdušja smo prejeli skozi fantastični bis, ki se je odprl z odličnim hard rock štiklom iz plošče "HTP1." Devil's Road, kjer je briljiral J.J. Marsh z izredno solažo in Spotlight Kid z grandioznim "blackmoreovskim" rifom in odličnim Joeom na vokalu. A vrhunec so pripravili za konec. Koncert je skupina namreč zaključila v peklenskem tempu in katarzičnem vzdušju s pesmijo s katero se je trenutku poistovetila cela dvorana, ki je kot prej Stormbirnger tudi sedaj glasno podpirala skupino na odru. To je bila pesem Burn. Edino kar me je motilo so bile znova klaviature, ki se jih ni slišalo in ki se v tem komadu morajo slišati, sicer Burn ne more izzveneti popolno. Vendar pa ta minus le ni bil tako boleč, saj sta pevca pričarala enkrat več nepozabno magijo. Glenn Hughes in Joe Lynn Turner preprosto ne znata zatajiti. Po vseh teh letih delujeta neverjetno sveže in mladostno na odru, z vokaloma, ki z leti le zorita kot vino. Zares nimam kaj dodati. To je to. Človeka ki sta bila na sceni ko se je zgodil rock and roll. In človeka, ki tudi sta rock and roll. Vselej iskreno in predano veličastni glasbi z vsem srcem. Danes mlade skupine takšne magije niso več sposobne pričarati.

Set lista Hughes Turner Project (12.03.2003, Graz, Orpheum):

01. Hold On
02. You Can't Stop Rock 'n Roll
03. I Surrender
04. Loosing My Head
05. Alone I Breath
06. Mistreated
07. Street Of Dreams
08. Gettin' Tighter
09. You Keep On Movin'
10. Death Alley Driver
11. Stormbringer
----------------------------------------- dodatek
12.) Devil's Road
13.) Spotlight Kid
14.) Burn
====================== konec