U.D.O. (Ljubljana - VPK - 25.05.04)
Reportažo naredil(a): Aleš Podbrežnik

Je že tako, da se nam vsake kvatre prikaže devica Marija z neba in nas obiščejo kakšni metalski bogovi in sanje tako postanejo resničnost. A očitno postaja prikazovanje Marije pri nas v zadnjem času precej bolj pogost pojav in po tej plati je to nadvse ohrabrujoče. Psihološko sem izvedel že konec januarja vse predpriprave, da se odpravim letos v Wörgl (Avstrija), kjer so bili U.D.O. potrjeni in Sloveniji najbližji, potem pa fantastična novica, da prihajajo naravnost v Ljubljano. Kot ponavadi sem bil tudi tokrat na dan koncerta vidno živčen in sem primencljal pred dvorano in celo v dvorano okrog šestih popoldne, kajti vrata dvorane so bila že kar odprta. Ah pardon, priprta. Pač sem pogumno vstopil, nakar me je nadvse ljubeznivi in vedno nasmejani organizator koncerta vljudno pospremil do izhoda in mi naložil težke naloge, da počakam pred okenčkom, kjer bodo začeli prodajati karte ob šestih. Halo? Ura je bila že krepko čez! Sledile so smešnice glede moje akreditacije, no pa o tem raje ne bi. Raje sem se malo sprehodil do FDV-ja in si ohladil razkurjeno glavo. No okoli sedmih je že bolj veselo pobrenčevalo pred dvorano. Metalci so se zbirali, ko vedno pripravljeni v top formi, so se predajali pivskim užitkom in se tako ogrevali. Vsi stari znanci,...

Ura je bila sedem in pol popoldne in ljudje so še vedno posvečali več pozornosti pivu in ostalim alkoholnim proizvodom zunaj dvorane kot pa aktivnostim, ki so se odvijale v dvorani. Nekaj čez osmo so udarili Majesty. Dvorana dokaj žalostno izvotljena, Majesty pa so pričeli s šovom pred cca 24 morda 31 opazovalci od katerih so štirje celo divje opletali v prednji vrsti. Majesty so skromna skupina ni kaj, saj so se hitro zadovoljili s tovrstnim odzivom publike. So pa tile fantje zatrdili na odru, da oni igrajo "true" metal. In kaj naj bi to bilo po njihovem? Morda 100% oponašanje Manowar? Seveda z nekaj več melodiciranja, zlasti zaradi pogostejših vključkov tercetnih harmonij in bolj šablonsko uokvirjenih kitarskim solaž, ki pridno sledijo oguljenim glasbenim lestvicam. Skrajno predvidljivi fantje. Dokaz več, da kopija, pa če so glasbeniki še ne vem kako tehnično dobro podkovani, kar Majesty nedvomno so, nikakor ne more prepričati. Kajti le gibanje v okvirih, ki so jih s svojim prepoznavnim slogom definirali Manowar, ne zadošča. Prikuje te pač v rang neke srednje povprečne žalosti, ki med metalsko srenjo kaj hitro utone v pozabo. Majesty so pristopil nadvse korektno, se maksimalno potrudili in ponudili kot predskupina zavidljiv, kvaliteten zvok. Dinamičen, usklajen in izdelan nastop, poln bojnih metalskih himen, na nivoju, nimam besed. Fantje so bili navdušeni nad naraščajočim avditorijem, med njihovim nastopom ter posledičnim vse glasnejšim odzivom, tako da je po koncertu bobnar celo razdelil tri bobnarske palčke med ljudi. Podobni vtisi so me prevevali ob Švicarjih Crystal Ball, ki so "prišejkali" na oder za Majesty, skozi zvoke nasnetega avtentičnega alpskega jodlanja. Ni dolgo tega, kar je skupino zapustil originalni kitarist, tako da se je eden od obeh kitaristov lotil tudi klaviatur. Prosto mesto je lepo zapolnil in v zvoku ter kvaliteti performansa, skupini ni prav nič manjkalo ali nagajalo. Ti fantiči pa združujejo hardrokerske prijeme sedemdesetih, zlasti zaradi značilnih zvočno "hammondskih" polaganj linij klaviatur. Temu dodajajo seveda klasične metalske rife, sicer izrazne, ki se hitro memorirajo v povprečnem možganskem procesorju modernega človeka iz rodu Homo, a 100x prežvečene. Kot rezultat so Crystal Ball včasih zveneli bolj kot približek kakšnih Pretty Maids, malček kasneje kot Pink Cream 69, s tem da je velikokrat zadišalo po pristnih šmink glam metal prijemih. Nasploh pa je šokanten žanrski preskok nastopil, ko je klaviaturist prijel za ritem kitaro, kajti komad Lay Dawn The Law (med koncertom sem si zapomnil celo ime, saj ga je pevec pred izvedbo te pesmi vsaj 5x ponovil), je baziral na galopiranju skozi enostavno klasično "odprti" rif, kar je pomenilo, da so Crystal Ball za trenutek skušali skočiti v kožo starih dobrih Accept ali celo Judas Priest. Pa še naslov pesmi je povsem enak tisti z U.D.O. prvenca imenovanega "Animal House" (1987). Ni kaj. Zelo dolgočasno. A publika je bila zelo korektna, kot tudi sam bend, ki je seveda pristopil na polno, postregel prav tako kvaliteten zvok in videti je bilo, da je učinkovito razgrel peščico vročekrvnih, medtem ko smo ostali "vajeni vsega hudega" iz previdne oddaljenosti vljudnostno postransko opazovali dogajanje. Ogrevanje publike pred U.D.O. je kar uspelo, nasploh so si Crystal Ball pridobili simpatije, saj je pevec ugovarjal občinstvo tudi po slovensko. In to ne le z "Hvala", pač pa se je naučil nekaterih težjih izdelanih stavkov, ki jih je za domorodnega Germana tudi zelo lepo izgovoril. No seveda je imel slovenske nagovore napisane na lističu. Nastop v dvorani VPK pri nas je pomenil tako za Crystal Ball, kot Majesty, poslednji koncertni termin Thunderball World Tour.

Ura je nekako odklenkala deset, ko se je zaslišal zvok nasnetega James Bondovega intra in U.D.O. so se tako prikobalili pred občinstvo, seveda takoj udarili z razbeljenima Thunderball ter Bullet And The Bomb z njihovega aktualnega studijskega albuma "Thunderball" (2004). Kleni vodja skupine Udo Dirkschneider, simpatični striček, neukročeno metalsko srce, pravi metalski guru in legenda, ki je polnil odre po širnem svetu v osemdesetih z razvpitimi Accept, je tako z U.D.O. prevzel vso legitimno nasledstvo omenjenih velikanov. Dvorana je sevala nekoliko opaznejšo praznino, glede na izkustvo z Grave Digger januarja letos. Ljudi se je nakopičilo "na moje skromno oko" med 249 in 308. Poleg mene so stali štirje "napaljeni" pobje, ki so se fijakali celih devet ur iz Splita, da vidijo U.D.O. Očitno nizki udeležbi botruje slabša medijska kampanja na tleh Slovenije, kar se tiče prisotnosti skupine nasploh na metalski sceni, kajti za AFM Records v Sloveniji sploh ni distribucije. Jaz osebno sem celo prvič v življenju na koncert prišel poslušat neko skupino, katere aktualnega studijskega albuma pred tem sploh še nisem slišal. No baje naj bi se cene pošte iz tujine sedaj po vstopu Slovenije v EU drastično znižale (tako obljubljajo v medijih), tudi do 70'%. Tako bomo lahko v bodoče željeno glasbo naročali za isto ceno lepo preko interneta, pa naročeno robo vsaj z gotovostjo v doglednem času tudi dobili. Seveda tisti, ki jim peka zgoščenk in "download-anje" ne pomeni nič.

Jejhata, joj in prejoj! Spet sem pretirano zaplul s poti. Potem, ko je Udo snel svetleči "Thunderball" plašč in se vrnil na oder v vojaški opravi, je prvič bučneje završalo v dvorani, saj so U.D.O. naprej žgali z odlično Accept klasiko imenovano Metal Heart ("Metal Heart", 1985). Prvi del šova je bil sestavljen mešano (Accept in U.D.O. roba).

"All right! Thank you! This is a track from our Solid album, called Independence Day!" je prvikrat resneje striček Udo ogovoril avditorij. Eden mojih osebno najljubših U.D.O. komadov je rahlo umiril razkurjene glave v prvih vrstah, a povzdignil s svojim srednje hitrim tempom, melanholičnega fantastično zloženega epskega refrena, atmosfero na še višji nivo. Predvsem vedno čakam v tej pesmi na trenutek, ko se Udo prebije do dela verza, ki ga okusno poudari z ostrim "R-r-r-r-obotic r-r-age...". Kakšen ogenj je vzplamtel v dvorani, kakšen hrup! Niso se mi tresle le hlače, pač pa tudi vse ostalo znotraj njih, vključno z vsemi vitalnimi organi. Kakšno treskanje, kakšne prvinski zvok metala. Zares pričarajo kaj takšnega v živo le največji. Kakšna metalska droga!

Igor Gianola in legendarni Stefan Kaufmann sta zaprisežena tradiciji, zato uporabljata klasične Gibson električne kitare. Gianola modela LP in Flyin' V, Kaufmann pa v celoti Explorer. Le med polaksutičnim uvodom v orgazmični Accept lepotici Neon Nights, je Kaufmann uporabil tudi Fender Stratocaster. Zvok? Kakšna magija! To je to. Samozavest, religija, iskrenost samim sebi, svoji volji, svoji viziji. Ni variante, da jih karkoli zlomi. Bend je napadel Slovenijo z vseh položajev, z vsem mogočim ognjem. Brez napake, vseskozi na izrednem nivoju, vseskozi predano glasbi, množici in samim sebi. Blietzkrieg on Slovenia!

Prvi del se je končal z bobnarskim solom. Pred tem moram poudariti izvedbo pesmi Blind Eyes ("Thunderball", 2004). Ne glede na to, da novega albuma še nimam, so U.D.O. pričarali s to malo manj glasno pesmijo izredno vzdušje, predvsem je z neverjetno intenziteto pulzirala v njej Fittyjeva Rickenbecker bas linija. Odličen kontrast med ritem linijo in Udovo unikatno vokalno sireno je polno zasijal, medtem ko je bil žvenket obeh kitar nalašč potisnjeni v ozadje.

Po solu bobnov, so se U.D.O. vrnili in skozi drugi del svojega šova nizali z izjemo Metal Eater ("Timebomb", 1991), same Accept klasike. Narod je znorel ob Son Of A Bitch ("Breaker" 1983), Restless And Wild ("Restless And Wild", 1982), Up To The Limit ("Metal Heart", 1985), med vsemi temi pa je izstopala ena najlepših Accept mojstrovin Neon Nights ("Restless And Wild", 1982). Ljudje so bili vidno zadovoljni (kar pa ni pomenilo, da bi bili tudi potešeni), posebej skozi celo Accept zapuščino zganjali pravega hudiča in v refrenih družno v en glas podpirali skupino. U.D.O. so ljudstvu širokogrudno in nesebično vrnili to energijo.

Udo ni le izjemno karizmatična osebnost, brez katerega si sodobne metalske scene ni moč predstavljati, pač pa daje nekakšen vtis dobrosrčnega strička, ki ni kdove kako posebno zgovoren na odru, vendar pa sama energija, ki jo možakar seva in njegova odrska igra, pove o njem mnogo več. Udo se je stalno rokoval s fani v prvih vrstah, tekal po odru od enega do drugega člana skupine in jih kot izkušeni mojster nenehno podžigal. U.D.O. so tako delovali mnogo bolj ljudsko, ljudem še bližje (podobna pristna in pozitivna občutja so pričarali tudi Primal Fear na lanskem Rock Otočcu), kot npr. januarja v isti dvorani Grave Digger, pri katerih se je čutilo, da vseskozi ohranjajo vsaj rahlo sapico distance do publike, pa čeprav dam tudi sedaj takoj kapo dol pred koncertom Grave Digger. Hočem reči to, da se U.D.O. pred občinstvom ne igrajo prav nobenih skrivalnic. Tudi pred manjšim občinstvom, so pristopili na vso moč.

No pet minut je bilo dodeljenih tudi Igorju, da se je ta konkretneje razpištolil s svojim vživetim fenomenalnim kitarskim vozlanjem, kjer je posvetil še posebno pozornost svojemu cvilečemu vah-vahanju. Fant je igral nadvse sproščeno in se na koncertu resnično dodobra nasoliral, saj je praktično zadolžen za igranje skorajda vseh solaž v skupini. Stefan je dobil svoj primat na odru v tej prvini le med komadom Holy.

Tretji del regularnega dela U.D.O. šova je bil sestavljen znova iz mešanice Accept in U.D.O. komadov. Odprl se je z Man And Machine ("Man And Machine", 2002), s kibernetično opravljenim Udom v središču pozornosti. Srečo sem imel, da sem stal levo od legendarnega pevca v prvi vrsti, tako sem lahko opazoval detajle Udovega oblačila. Pri dizajnu robotskega oblačila, so si oblikovalci sila pretkano pomagali. Uporabili so "Revell"-ovo plastično maketo vesoljske ladje. Vsem, ki lepite plastične makete, je znano, da se sestavni deli makete držijo na okvirju. Te okvirje so kajpak "šparovni" Nemci, sicer dizajnerji Udovega oblačila, domiselno izrezali in jih v različnih kombinacijah nalepili na oblačilo, ki ga je nosil Udo. Tako je možakar resnično izgledal na odru, kot križanec med robotom in človekom, iz katerega so visela elektronska vezja, čipi in cevke različnih "?"-jev. Takoj potem je Udo nadaljeval naprej svoj šov našemljen v že omenjenega dezertiranega vojaka in skozi svoje uho parajoče kričanje z nezmanjšano intenziteto briljiral naprej. Skupina je nastavila še en Accept detonator Balls To The Wall in to prav na rep set liste regularnega dela nastopa.

Skozi poslednjo pesem so U.D.O. delovali tako prepričljivo in ustvarili takšno magijo v dvorani, da so po zaključku, ko so že zapustili oder, še dolgo odmevali "ooooh-oooh-i" v prostorih dvorane. Balls To The Wall je bil fantastičen posnetek verzije iz "Nailed To Metal" (2003) U.D.O. live albuma. Vseboval je vse kar si metalski gorečnež lahko le želi. V prvi vrsti nadvse arogantno uporniško besedilo odeto v genialni enostavni osnovni rif, seveda z energičnim "na tri-štiri" refrenom, ki je učinkovito trl jajca in tako podjarmil avditorij. Zlasti je bil fantastičen izhod, sam zaključek izredne eksplozivnosti.

K temu, da je bilo vzdušje v dvorani izredno sproščeno, je poleg fanatičnega pristopa in odnosa skupine same, pripomogel tudi U.D.O. tour menedžer, ki je tik pred nastopom skupine, prosil rumeno sijoče biriče, naj se odstranijo iz prve vrste, tako da sta med koncertom ostala na vidno motečih mestih le dva. Eden na skrajni levi in drugi na skrajni desni, tako kot je to npr. na koncertih v Planet Music-u na Dunaju. Vendar pa so ti "varnostniki" (nista bila le dva) med koncertom nekajkrat kruto posegli v splošni žur in ga frustrirajoče skušali dušiti. Pri tem niso izbirali sredstev. Seveda je šel nek poba le predaleč, ko je s svojim pirom polival feršterkarijo, a zaradi tega ga ni bilo treba vleči po tleh cele dvorane in pri tem skoraj pobiti polovico vseh ostalih. Bolj resen primer "svinjskega" obnašanja varnostne službe, se je zgodil neposredno v prvi vrsti blizu sredine. Poleg mene se je vrival nek fantič (že spet poleg mene, grrr...). Tokrat je bilo vse skupaj navidez popolnoma nedolžno. In glej si ga! Rumenec se je naenkrat vzel od nikoder in zagrabil fanta. Ta je v šoku seveda odreagiral obrambno in zamahnil proti njemu. No in za "varnostnika" je bilo to dejanje njegove žrtve pravšnji povod, s katerim je lahko opravičil fizično odstranitev nesrečneža iz dvorane. Ni treba posebej omenjati, da "varnostnik" pri tem ni izbiral načina in udarcev, ki jih je revežu solil tudi po glavi. Če bi bili ti tako imenovani "varnostniki" kdaj na Mötorhead, bi verjetno skušali izgnati cel avditorij iz dvorane, kajti še sanja se jim ne, kaj je to resnični pekel.

Normalno in prav nič posebnega ni, da se vsi rinemo na takšnih koncertih. Kdo pa bo stal pri miru, saj nismo avdienca jokajočega Pavarottija, ki posiljeno aplavdira na stolčkih. Posiljeno zato, ker v operah in na jazz koncertih srečaš 70% ljudi, ki se hodijo tja samo kazat, glasbe in umetnikov pa mentalno sploh ne dohajajo. A važno je, da so plačali vstopnice. In rumeni šelesteči uniformiranci, ki so prišli v prvi vrsti po plačilo, si drugače stvari tudi ne znajo razlagati, saj jim je magija glasbe nadvse tuj pojem. To je to, glasbena kultura je v Sloveniji na izjemno nizki ravni. A ob takšen entuzijazmu, ki ga ponuja letošnje rockersko obarvano koncertno dogajanje pri nas, se lahko nadejamo, da se bo tudi ta kultura povzpela na raven zahodno evropskih držav.

Gremo nazaj. Narod je bil v ekstazi, hipnotizirano je prepevala dvorana "oooh-oooh-e" vzete iz Balls To The Wall, ki je še kar odzvanjala v ušesih. Tudi potem, ko je Kaufman prišel nazaj na oder in začel igrati intro k Holy ("Holy", 1999), se občinstvo ni kaj prida zmenilo in se v svojem prepevanju ni pustilo motiti. No, ko pa se je prikazal na odru še Udo z ostalimi, se je tudi narod prebudil iz hipnotičnega stanja. Udo je bil za to priložnost odet v župnika s sončnimi očali. Ejga, zakon! Sprva sem pomislil, da je na odru Nosferatu, ki ga igra Klaus Kinski. Sploh je "Holy" moj najljubši U.D.O. album in padel sem v tak delirij, da sem celo skušal v verzu "raise your hands" oponašati Udov vokal. V trenutku sem ostal brez glasu. Vročina je znova naraščala, U.D.O. so prestavili "v višjo" z Accept klasikama I'm A Rebel ("I'm A Rebel", 1980) in najbolj hrupno, najbolj khm, da ne rečem noro, skratka pesem samih superlativov, lekcijo prave metalske agresije, hrupa in nezadržnega besa v najhitrejši pesmi set liste Fast As A Shark ("Restless And Wild", 1982). U.D.O. so se poslovili drugič, narod pa je vztrajal in dobil še drugi bis. Skupina je ostala pri omenjeni Accept plošči in pričela drugi dodatek s srednje hitro obskurno a epsko Princess Of The Dawn, ki so jo U.D.O. izvedli v verziji, katera se nahaja na njihovi živi plošči "Nailed To Metal" (2003). Z eno besedo vrhunsko! Presenečenje za konec je bila nedvomno vključitev pesmi Burning, ki je U.D.O. na marčevskih in aprilskih koncertih svoje Thunderball World Tour niso vključevali v set listo. Udo povpraša prisotne: "Do you want us to play another one?" Odgovor je bil huronski "Yeah!!!", nakar Udo zamahne z roke, češ: "Ste pa nemogoči, kaj še nimate dovolj?" in nadaljuje: "All right Ljubljana! Are you ready to rock? Are you ready to roll?" in tako je odjeknila v noč še ena Accept klasika, ki je zaokrožila ta fenomenalni nepozabni dogodek oživljanja Accept magije, ki je trajal dobri dve uri. Ljudem se je popolnoma zmešalo. Da slovenska metalska publika ne pozna meja, priča nekaj krepkih prask, ki sem jih med koncertom dobil za spomin. Parkrat bi mi skoraj sploščilo moda, ker so se manijaki od zadaj zaletavali v prednjo vrsto. Po vratu sem bil ves porezan, ker se je nek norec po koncertu stegoval prek mene v upanju, da bo dobil kakšno trzalico, da ne govorim o stolčenem komolcu. Preživeti metal koncert v Sloveniji postaja zame očitno iz leta v leto vse težja preizkušnja. Prepotuješ skoraj pol sveta in se izpostavljaš razno raznim divjim situacijam, vse venomer teče brez težav, potem pa se ti zgodi "pizdarija" kot nalašč na koncertu v Sloveniji. Med koncertom Grave Digger mi je npr. nek kreten na parkirišču pred dvorano odtrgal prednjo registrsko tablico iz avta. No to pot, pa sem odšel domov s celim kupom odrgnin.

U.D.O. niso skrivali zadovoljstva nad odzivom publike, se iskreno zahvalili ter obljubili, da se vrnejo znova. Skupina deluje močnejša kot kdajkoli. Kot sem že pisal v eni od recenzij in kar ni več nobena posebna novica, so U.D.O. ne le podedovali unikatni Accept slog, pač pa s svojo eksistenco in imenitnostjo le tega nadgradili v vseh pogledih. U.D.O. so nekako z integracijo Stefana Kaufmanna (ta je igral skozi osemdeseta pri Accept bobne, pri U.D.O. pa je sedaj kitarist) v skupino na album "Solid" (1997), dobili trdno navezo Dirkschneider/Kaufmann, ki deluje pri pisanju glasbe in besedil popolno. Če je Gianola v bendu mojster soliranja, je Kaufmann mojster postavljanja fenomenalnih klasičnih metalskih rifov, ob katerih si želiš razčesniti bučo .Tako so U.D.O., ki so imeli nenehne težave s stabilnostjo svojih postav nekako od "Holy" (1999) naprej koherentni in trenutna postava resnično deluje nenadkriljivo, tako na odru kot tudi pri komponiranju samega materiala.

In nenazadnje dopustite mi, da še malo bolj senzacionaliziram tole "reportažico"! Postavlja se namreč zaključno retorično vprašanje. Če so se Majesty bohotili, da igrajo "true metal", kaj so potemtakem U.D.O.? Morda "real metal" ali celo "correct metal"? Osebno sem na uporabo besede "true" v žanrskem glasbenem smislu zelo alergičen. Za vsakega posameznega ljubitelja glasbe je namreč "true" točno tisto, kar ga v glasbi in v danem trenutku najbolj privlači in navdušuje. In o tem kaj je "true" lahko sodi le vsak sam pri sebi in le zase. Samookronanih "kings of metal" imam poln kufer! So to mar izpuhteli Manowar, odeti v smešne kože pleistocenskih koz? Hm, no ne rečem, po drugi strani pa so Majesty gotovo sila ambiciozni. Kitili so se z besedo "true metal" in to pred takšnim "headlinerjem" kot je U.D.O., to pa prav gotovo ni od muh.

Majesty set lista (dvorana VPK, Ljubljana 25.05.2004):

01. Reign In Glory
02. Hail To Majesty
03. Into The Stadiums
04. Heavy Metal Battlecry
05. Sword & Sorcery
06. Keep It True
07. Metal To The Metalheads

Crystal Ball set lista (dvorana VPK, Ljubljana 25.05.2004):

01. Hellvetia
02. Forever And Eternally
03. Lay Down The Law
04. My Life
05. Opposites Attract
06. Savage Mind
07. Soulmate
08. Dance With The Devil
09. Private Visitor

*U.D.O. set lista (dvorana VPK, Ljubljana 25.05.2004):

01. Thunderball
02. The Bullet And The Bomb
03. Metal Heart
04. Independence Day
05. Pull The Trigger
06. Living For Tonite
07. Love Child
08. Blind Eyes
09. Drum solo
10. Metal Eater
11. Neon Nights
12. Son Of A Bitch
13. Restless And Wild
14. Guitar solo
15. Midnight Highway
16. Up To The Limit
17. Man And Machine
18. Animal House
19. Balls To The Wall
--------------------------------------------------prvi dodatek
20. Holy
21. I'm A Rebel
22. Fast As A Shark
------------------------------------------------drugi dodatek
23. Princess Of The Dawn
24. Burning
=============================konec ob 00:20

* Prosim vas za razumevanje. Za U.D.O. set listo z izjemo prvih štirih in zadnjih šestih komadov, ne garantiram pravilnega vrstnega reda. So pa vsi ti komadi, napisani na set listi, bili 100% odigrani in noben ne manjka, pa tudi noben ni dodan. Po koncertu sem sicer prosil dva roadie-ja za set listo. Prvi je rekel, da so ostale le še dve sprintani set listi, ki ju potrebujejo do konca turneje, drugi, pa je ne glede na moje vele pomembno razkazovanje press kartice in zatrjevanje, da nameravam iztisniti reportažo za e-zine, prijavil da "oni takšnih stvari ne dajejo od sebe med turnejo". Očitno nista ravno izurjena nakladača, sta se pa odkupila na zelo lep način tako, da sta podelila med ljudi nekaj kitarskih trzalic.