Crowbar (Ljubljana - Channel Zero - 11.06.01)
Reportažo naredil(a): Setan Dumovski

Maščobna tvorba iz New Orleansa, znana tudi kot Crowbar, se je v juniju privalila v "luksuzne" prostore zaudarjajočega "kanala" na Metelkovi. Razvpitih Crowbar se menda spomnite, ko so približno pred sedmimi leti pod poveljstvom eminentnih Saksoncev Paradise Lost zamajali menzo v Rožni. Kvartet je tedaj množico pod odrom dobesedno sprešal, saj publika ni zmogla prebaviti tako čvrstega, melanholičnega in monolitnega doom trušča. Ameriški izvedenci za potrte metalske akorde so vse do danes obveljali za enega najtežjih bendov na planetu Zemlja, pa ne zgolj zaradi neznosno tesnobne glasbe, ampak tudi zaradi dejanske tonaže (glavnih) članov. Crowbar so se sicer k nam vrnili brez najbolj obilnega basista Todda, vendar pa njihova težaška muzika s tem ni zgubila niti dekagrama. Da vse skupaj le ne bi bilo premalo kalorično, so zraven prilomastili še švedski Sludge ter naši mladinci Pussyfinger.

Junijsko predstavo smo si dobro zapomnili predvsem po rekordnem številu (ne)obiskovalcev (s prvega mesta koncertnih polomij je zrinila celo totalno "pogorele" Christian Death - obe sta v ponos dobrosrčni 666 Productions!). Poraznega obiska niso uspeli povišati niti tukajšnji metalski junci zelo "duhovitega" oklica, Pussyfinger, ki so mobilizirali vsaj polovico udeleženih. Mladeniči niso izpadli kot kakšni "pussyji", kdovekakšne senzacije pa tudi nismo zabeležili. Kvintet se je oklenil sodobne variante metala, ki raznotere zamahe pobira iz hard rocka, gotskih panog ter iz tršega metalstva. Zadržani, "leseni" vajenci Pussyfinger so bili kar primerno usklajeni, zavzeto rogoviljenje je bilo razločno in pravšnje glasnosti. Delikatnejše je funkcioniralo komponiranje samo, ki bo potrebovalo še dosti fines (ter samostojnejših zamisli!), pa tudi pevcu ne bi škodila lekcija ali dve ter nekaj (surovih) rumenjakov za povrh. Kljub temu so prikazali dostojen (začetniški) nastop, a bo treba še malo počakati, da bomo jasneje videli (in slišali), kam in kako bodo "fingerje" vtikali v bodoče. S Sludge se potek večera ni veliko preobrnil. Bend sicer ni zavezan počasnejšemu struženju (kot morda namiguje naziv), zato pa ni mogel prikriti značilnega skandinavskega genotipa. Premočno ozvočenje je oskrunilo atmosfero s prebijajočim, bobnečim in iznakaženim zvokom, medtem ko so Švedi klestili s standardiziranimi metalnimi prijemi in elementi, ki so jih osvojili na modernem (severno) germanskem poligonu za mlade plavžarje. Končni izkupiček kovačev Sludge - skromno, medlo in oguljeno. Doom delegacija Crowbar ni bila spričo zvočnih motenj v nič boljšem položaju. Bolje se je odrezala kvečjemu njihova turobna glasbena geneza. Najprej so se obregnili ob istoimensko (ploščo) Crowbar, najvidnejši diskografski dosežek skupine (letnik '93), h kateri so se potem še večkrat vrnili. Simplificirana sabbathovska agonija je preplavila omračeno prizorišče, četverica je kompaktnemu mletju pristavljala zlasti komade z novejših izdaj (od Broken Glass do Equilibrium), distorzirano "slow-motion" kopreno pa so prepredali z večkratnimi odmiki v hardcorovsko divjanje. Da je vse teklo gladko, je poskrbel zaobljeni glavar Kirk Windstein, ki iz svojega goltanca ni vlekel le brundanju podobne intonacije, ampak tudi obilne pljunke. "Korpus" Windstein je hkrati potrdil staro hipotezo, da je za dober glas potreben zajeten stas. Ob njem nas je z grimasami kratkočasil vpoklicani basist Jeff, ki bi brez težav "snel" pokal na tekmovanju v pačenju. Rezbarjenje neokretnih kitarskih postavk ni bilo zavoljo tega nič manj preteče, bridko, tragično. Lenobno se valeča "crowbarska" godba je polna gneva, frustracij in obupa, je gola (trpka) preproščina brez "kozmetičnih2 olepšav. Crowbar so (bili) stvarni, kompresivni, kronično depresivni in edinstveni. Četudi to pot niso trebili pretirano zavzeto in predano (razlog je nedvomno neobljudena koncertna postojanka), so nam vseeno zadali sladke bolečine ter očistili duha. Pokazali so, da za kleni (doom) metalni pogrom ne potrebujejo niti grive niti pijanih kuštrastih trum, temveč vsega trideset zagretih mandeljcev.